Adventni čas je v Ligojni pri Vrhniki zelo pester. Poleg že tradicionalnih priprav na žive jaslice so obudili tudi stari vaški običaj - MARIJO NOSIJO. Družine, ki so Marijo pripravljene sprejeti v svojo hišo, se prijavijo v zakristiji nekaj dni prej.
Devet dni pred Božičem se zberejo v domači cerkvi Svetega Jurija, kjer poteka svveta maša. Ob koncu svete maše duhovnik blagoslovi kip Marije.

Kip Marije običajno sprejme mlado dekle in jo na čelu sprevoda odnese do hiše, ki se je predhodno prijavila . Zaradi varnosti je sprevod osvetljen z baklami. Nekaj pevk iz sprevoda vstopi v hišo, ostali pa počakajo, da nekdo izmed otrok potrka na vrata.

Iz notranjosti se zasliši pesem, ki je sestavljena v obliki dialoga in zato pevci zunaj odgovarjajo oz. prosijo za prenočišče. Pesem je ohranjena po ljudskem izročilu in seveda pripoveduje o iskanju prenočišča Svete družine. Ob koncu pesmi gospodinja prijazno povabi Marijo s sprevodom naprej. Kip postavijo na predhodno pripravljen in okrašen prostor in nekdo od domačih začne z molitvijo veselega dela rožnega venca. Sledijo pete litanije Matere Božje, ki jih vodi Ligonjski spoštovani so krajan duhovnik g. Franci Trstenjak, zbrani verniki pa zapojejo tudi odpeve. Ob koncu skupaj zapojejo še Marijino pesem, ki si jo izbere družina, kjer bo Marija prenočila. Preden odidejo na svoje domove vsaka družina izkaže svojo gostoljubnost in udeležence sprevoda ter molilce in pevce postreže s toplim čajem, suhim sadjem, pogosto pa tudi z raznovrstnim pecivom. Po iskreni molitvi in prijetnem klepetu ob pripravljenih dobrotah se razidejo.

Naslednji večer se ponovno zberejo pri isti družini in nekdo od domačih pred Marijo prebere » MOLITEV OB ODHODU MARIJE IZ HIŠE ». Kip Marije gospodinja preda v roke druge družine in ob slovesu zapojejo pesem » Z BOGOM !« DANS MARIJA PRAVI . V tišini se sprevod odpravi k naslednji hiši.

Devet večerov v zbrani molitvi in prijetnem druženju kar prehitro mine in pri vsaki hiši, ki Marijo sprejme pravijo, da je to nekaj lepega, nekaj zelo posebnega. Torej Marija prinese v hišo poseben blagoslov, občutek notranjega miru in sreče!

Turobna , hladna decemberska nedelja. Nič ne de. Neko veliko, veličastno pričakovanje je napolnilo srca mladih in odraslih ljudi. Tradicionalna decembrska akcija z naslovom Kaj ti bo plamen, če srca ni zraven, pri kateri sodelujejo Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), Zveza tabornikov Slovenije (ZTS), Zveza bratovščin odraslih skavtinj in skavtov (ZBOKSS) in Slovenska zamejska skavtska organizacija (SZSO), vselej prinaša sporočilo miru, medsebojne povezanosti, sprejemanja in sodelovanja med ljudmi. Luč miru iz Betlehema je Slovenijo letos obiskala že devetnajsto leto zapored.. Polno topline v srcih, saj se približuje čas, ko se bo rodilo Božje dete, je grelo hladen večer.
Mašo v Ljubljanski STOLNICI nam je daroval naš, zelo priljubljen med mladimi in starimi, g. nadškof Alojz Uran.
Na začetku svete maše sta skavt in tabornica prinesla lučko, droben plamenček za vsa naša srca. Gospod nadškof je v prisotnosti pastorja g. Geze prižgal svečo z drobnim plamenčkom. Zatem se je prebrala letošnja poslanica LMB.

Poslanica z naslovom Kaj ti bo plamen, če srca ni zraven

Letos nimamo zate nič novega. Kot vedno: eno svečo in en plamen, enega človeka in en nasmeh. Res nič posebnega. Človek in sveča, kakršnih srečaš na stotine, s plamenom in nasmehom, kot bi ju lahko imel vsak. Pa ju nima. Ta plamen ima posebno moč. Ta plamen je luč od Boga. Zmore ti dati upanje, moč in pogum. Zmore ti vžgati srce. Kot ga je vžgal človeku z nasmehom. A ne, ker ga nosi; ker ti ga daje. Zdaj je res tvoj! Ko te je torej plamen vžgal, ga nesi nekomu. Nekomu, ki mu je ugasnilo srce. Zanj si ga našel, zanj gori v tebi. In ne boj se, če ti po poti ugasne plamen. Da ti le ne ugasne srce. Saj, kaj ti bo plamen, če srca ni zraven?

Maša je  potekala v čudovitem vzdušju. Gospoda nadškofa Alojzija Urana smo sprejeli za častnega člana Slovenskih katoliških skavtinj in skavtov.

Po sveti maši smo se z lučko miru podali pred magistrat, kjer se je še odvila prireditev o lučki miru in delavnice, ki so nas navdušile. Nekaj kratkih besed nam je povedal tudi Ljubljanski župan Zoran Janković, ko smo mu podarili lučko miru. Po končani prireditvi smo si ogledali še lepo okrašeno Ljubljano ter se polni UPANJA podali domov.

Miklavž je sicer hodil že pred tremi dnevi, a članice in člane medgeneracijskega društva JESENSKI CVET, ki povezuje skupine starim za samopomoč občin Domžale, Moravče, Lukovica, Kamnik, Mengeš in Trzin tudi tridnevna zamuda ni spravila v slabo voljo. Nasprotno. Vsi veseli in polni pričakovanja so se zbrali v velikem številu v dvorani knjižnice Domžale, da se ob vsakoletnem kulturnem programu in prihodu Miklavža spet srečajo in poklepetajo med sabo. Člani so prišli s svojimi voditeljicami, izmenjavale so se izkušnje o vsakotedenskih srečanjih v svojih občinah, stari prijatelji so se spet objeli in pozdravili.
V kulturnem programu so nas razveselili učenci osnovne šole Dob pri Domžalah z lepo igro, ki so jo naštudirali z pomočjo tovarišice, Levstikovega Martina Krpana. Lepi kostumi in odlično odigrana igra nam je ogrela dlani od ploskanja na koncu igre. Rekli smo še nekja besed, Marija nam je prebrala nekaj čudovitih pesmi, ki jih pišejo člani društva, sledilo je nekja skečev in šal, nato pa je sledil še večji dogodek, ki ga člani čakajo vsako leto ob koncu zaključenega tekočega leta. To je prihod Miklavža z spremstvom in kupom daril za člane in voditelje. Prihod je bil veličasten, sledile so pohvale voditeljem za udejstvovanje v tej veličastni in častni zvezi za samopomoč starejšim, tudi vsem članom, ki prihajajo na vsakotedenska srečanja v svoje skupine in se s tem vsaj za nekaj časa odtrgajo od domačega praga in podajo na srečanja, kjer se imajo prelepo.
Vsaka skupina je dobila darila od Miklavža, tistim, ki pa ni bilo, pa so se voditeljice obvezale, da jim darila odnesejo domov. Po programu in odhodu Miklavža s spremstvom smo še malo poklepetali, zatem pa polni vtisov in veselja ob srečanju ter dobrih željah v novem, prihajajočem letu, odšli domov. Zahvala voditeljem, in vodstvu društva za ta nepozaben večer.

Jesen je zakorakala v naše kraje. Listje je počasi odpadlo z vej dreves, le hrastovih vej se trdovratno drži in se noče ločiti od -mame- ki jih drži pri življenju.
Pretežno oblačna nedelja nas povabi v gozd, da se z našim vodičem Petrom Firbasem sprehodimo po stezah Šumberka, hriba za Domžalami, po gozdni učni poti, ki je v tem času nadvse zanimiva in seveda poučna.
Sprehod med nižinskim hrastovim gozdom nas navduši. Ti kleni orjaki so res vredni svojega imena. Gozdna tla so v tem letnem času polna suhega listja, se pa najde še dosti praprotnic in ciklam ter mahovja in seveda dosti različnih gob. Plemenita drevesa in nasad iglavcev se lepo loči od ostalega dela gozda. Razgledišče nam ponudi prelep pogled na Kamniške Alpe in vso Domžalsko Kamniško polje ter na beton Domžalskega mesta. Čudežno glogovo grmje in smreka nas navdata z dobrimi občutki. Prepleteno Škratovo drevo nas pozdravi v pravem kraškem svetu izza Domžal. V prepletenem deblu se v luknjah zadržuje voda. Ogledamo si tudi zunanjost prave kraške jame, v kateri je nekaj manjših kapnikov. Podali smo se naprej po jelovem, bukovem in borovem gozdu. Ogledali smo si še sušice, katere je požrl lubadar, nazadnje pa smo še povzeli temo o življenju gozda za mestom.
Prijetno s koristnim smo sklenili nedeljsko popoldne in bogatejši odšli po molitvi domov.

Deževje se je zlilo na presušeno zemljo, ponehalo je rosenje in luže so počasi pronicale v zemljo.
Odrasli Domžalski skavti smo imeli v planu že dva meseca izlet v okolico Krumperka.
Zbrali smo se po kosilu 24. oktobra pri mogočnem Krumperškem gradu, ki počasi propada. Ob zgodbi in zgodovini gradu smo se podali po razmočeni makadamski cesti proti Taboru nad Ihanom. Hoja po gozdu nam je pričarala lepoto jeseni. Kar nekaj gob smo videli, nabirali jih nismo, smo pa zato nabrali kar nekaj kostanja na tej malo obiskani poti. Kljub nabiranju kostanja in občudovanju barvitosti jeseni nam je pot do Tabora hitro minila. Gospodarica na kmetiji pod cerkvijo Sv. Kunigunde nam je dala ključ od prelepe, bogato okrašene cerkve, obdane z obzidjem, ki je v času turških vpadov bil visok pet metrov, sedaj pa je samo na enem mestu dosežena ta višina, ostalo pa se v počasni obnovi spreminja nazaj iz porušenega v kolikor toliko normalno stanje. Ob prebiranju zgodovine cerkve smo si ogledali tudi bogato notranjost, ki nas je očarala. Kar štirje oltarji krasijo to cerkev na Taboru. Drugo leto, ob naši 10. letnici, bomo imeli tukaj tudi sveto mašo. Po ogledu cerkve smo se počasi odpravili naprej. Pavi pri kmetiji so se postavili na ogled z prelepim perjem in barvami.
Pot nas je vodila do vasi Brdo pri Ihanu, kjer smo po stezi zavili nazaj do gradu Krumperk, in tako sklenili prelep pohod. Ob molitvi smo se razšli polni prijetnih vtisov.