Nazaj v domači kraj, za tri dni v deželo ob Muri, na hriboviti del Prekmurske ravnice. Med sestre in brate, na duhovne vaje v Kančevce. Lepa prekmurska vasica, razpotegnjena po hribovitem delu blizu Madžarske meje, nas je sprejela v svoje nedrje. Tam nas je že čakalo precej odraslih skavtinj in skavtov, ki so že dva dni z pridnimi rokami čistili zasneženi gozd in pripravljali drva za veličastni dom duhovnosti, zraven katerega stoji cerkev sv. Benedikta.
Brat in ZBOKSS - ov duhovni asistent Primož Kovač se je maksimalno potrudil, da je naredil duhovne vaje lepe in duhovno globoke. V treh dneh se nas je 66 odraslih katoliških skavtinj in skavtov iz kar 12. bratovščin veselo lotilo dela. Kopali smo Vodnjake, zajemali smo čisto vodo iz VODNJAKA, katerega smo naredili in ga imeli vse tri dni v kapeli doma, okoli pa smo postavili 10 knjig svetega pisma, za vsak skavtski zakon eno, skavtske rutke in klobuk, pri tem pa se globoko duhovno poglabljali v odraslo skavtsko delovanje ter osebnostno rast samega sebe. Obdelali smo deset skavtskih zakonov: Zaupanje, Zvestoba, Velikodušnost, Bratstvo in Sestrstvo, Plemenitost, Spoštovanje, Urejenost, Pogum, Delavnost, Čistost, zato smo se razdelili v deset skupin. Vsaka skupina je imela čast obdelalti en skavtski zakon. Z zanimivimi pristopi smo se lotili dela, narisali smo na list papirja svoj logotip skavtskega zakona, dobili svojo sobo, na vrata prilepili logotip skupine in tam smo začeli po skupinah duhovno poglavje. Vsak je dodal kakšno vprašanje, kakšen odgovor in vse smo zapisali na liste. Na koncu smo ugotovili, da je ogromno vprašanj na skavtske zakone in tudi odgovorov. Vsak je v SVOJ DNEVNIK, ki ga je vodil te tri dni, napisal svoje poglede in občutke na vprašanja, ki smo jih strnili blizu sto. Na koncu smo pri sobotnem bdenju pri NAJSVETEJŠEM prebrali svoje misli in občutke, ki smo jih zlili na papir, da nam ostane za vedno.
V soboto smo pomagali kopati Vodnjake tudi drugi skupini. Brat Primož je odlično združil prijetno z koristnim in duhovnim ( vsa čast mu ) Šli smo na različne strani okoli Kančevcev a vedno tako, da sta po dve skupini hodili po isti trasi ( dobili smo zemljevide ), samo z nasprotne strani ter vmes skrili pismo, v katerega smo napisali, kaj mora nasprotna stran narediti. Pri srečanju s skupino smo si zamenjali zemljevide in šli naprej. Hoja je bila prelepa po Goričkem svetu, v sončni soboti. Smeha je bilo dosti, srečavali smo se tudi z domačini in kaj pokramljali, ena skupina pa je malo zašla. Malo fotografiranja, malo negledanja zemljevida in hitro si nekaj kilometrov od cilja. Zvečer so priredili pravo tiskovno konferenco njihovega zgubljanja, kar je sprožilo pravi val smeha. Ugotovili smo, da imamo v naši organizaciji veliko press skupin, katere so zgubljencem postavljala zanimiva vprašanja, oni pa so nam zatem odgovarjali.
V soboto pred večerjo smo imeli sveto mašo. Pri maši je tudi naš brat Marjan z Dolenje Vasi pokazal prelepe slike, ki jih je narisal po prihodu z Asizija. Presenetil nas je, saj nismo vedeli, da je takšen slikarski mojster. Slike so ostale v domu, kjer jih je podaril bratu Primožu. Po večerji je sledila press konferenca, zatem pa so nam otroci predstavili svojo veliko igro, katero so naštudirali v dveh dneh. Smeha je bilo obilo, po igri pa so starše potegnili v pantomimo, kjer so jim povedali, kaj naj pokažejo, ostali pa smo ugotavljali, kaj hočejo povedati. Smeha je bilo obilo. Sledilo je bdenje, branje svojih duhovnih zapisov na temo ZAJEMANJA ČISTE VODE IZ VODNJAKA, katerega smo ves dan ¨kopali¨ in pomagali kopati,ter molitev pred NAJSVETEJŠIM.
V nedeljo zjutraj nas je pričakal čisto drugačen dan, kot je bil v soboto. Snežilo je zunaj, da človek skoraj ne bi verjel.
Pri sveti maši smo obnovili skavtske obljube, na koncu maše pa smo zapeli prelepo pesem ZA NEBO PRED TEBOJ, pri kateri se je marsikomu zarosilo oko, saj se je bližal čas odhoda, pa tako lepo smo se imeli. Zatem pa je sledila refleksija na tridnevno dogajanje. Zanimivo razmišljanje vseh udeležencev je bilo vsem skupaj predstavljeno. Res globoka razmišljanja so se dogajala te tri dni.
Tri dni smo imeli tudi časa, da smo ocenili fotografije, ki so prispele na ZBOkSS-ov foto natečaj. Ugotovili smo, da je na to, koliko fotografij se posname, bilo premalo fotografij na natečaju.
Vse tri dni smo tudi pridno pomagali; eni so imeli budnice, drugi pomoč v kuhinji pri strežbi in pospravljanju, pa telovadba, pa pomoč pri dveh mašah, in še in še….
Tri dni je prehitro minilo, za kar gre zahvala vsem udeležencem, največ pa seveda bratu Primožu, ki je tako vestno pripravil program, ki smo ga združno bogato in duhovno izvajali. Prosimo Boga za zdravje, da se bomo lahko drugo leto spet udeležili duhovnih vaj. HVALA VSEM.

Stari časi, zlati časi. Kako je bilo pred desetletji lepo. Malo strojev, oranje in sejanje večinoma s konji in kravami, zemlja ni bila zastrupljena z izpušnimi plini in kemikalijami. Kje ste stari časi? Spomnim se mladosti, ko smo otroci peš iz tri km. oddaljene šole prišli domov, obesili torbo na klin in odhiteli za starši in starimi starši na njivo. Takrat smo vse okopavali ročno, z motikami, umetnega gnojila ni bilo, vse se je gnojilo z hlevskim gnojem, pa se je kljub temu precej pridelalo.
Nostalgija nas je napotila v etnografski muzej, kjer smo si ogledali orodja, kulturo, književnost, dejavnosti in še mnogo tega. Dvajset Brezovških odraslih skavtinj in skavtov z otroci ter trinajst odraslih skavtinj in skavtov iz Domžalske bratovščine smo se dobili pred muzejem. Po uvodni besedi in spoznavanju smo se hitro porazgubili po nadstropjih muzeja, kjer smo si z zanimanjem ogledali tudi več filmčkov z deli izpred nekaj desetletij. Zelo zanimivo tudi za otroke, ki se niso mogli načuditi, kako se je nekoč delalo z veseljem vse na roke in z pomočjo krav in konj, ljudje so si bili zelo skupaj, pomagali en drugemu, ali pri mlačvi in košnji po cele vasi skupaj, po delu pa ples in petje.
Ja lepo mladost glede kmečkega dela in zabav po delu smo imeli mi, ki smo pred desetletji privekali na svet. Zato nam je ostalo tudi dosti veselja v srcih in druženja iz mladih dni.
Lepo smo se imeli na ogledu muzeja, za konec pa smo si še ogledali delo na statvah, zatem pa smo se ob molitvi podali domov. Zelo vesel sem, da se nas je z brati in sestrami iz Brezovice zbralo toliko na ogledu.

Leto je bilo hitro naokoli, spomini z lanskoletnega sprejema LUČI MIRU na Reki so še vedno zelo živi, že je tu nova Luč Miru, ki smo jo tokrat Odrasli Katoliški Skavtinje in Skavti v skupnosti ALPE ADRIA ponesli v Benetke na skupno srečanje.
In to v nevsakdanje Benetke. Tam, kjer praktično skoraj ne poznajo snega, jim je letošnji Urban pripravil pravo zimsko idilo in še polepšal to prelepo obmorsko mesto v Italiji.
Z parkirišča Dolgi most v Ljubljani smo se odpeljali z avtobusom. Triinpetdeset veselih odraslih katoliških skavtinj in skavtov se nas je odpeljalo v snežni metež LUČKI MIRU naproti. Lučki, ki je svetila tam nekje skozi metež in vabila. Pot je bila dolga, v Postojni smo pobrali še dve nam sorodni duši, zatem pa odbrzeli v Italijo. V Devinu smo pobrali še našega dobrega prijatelja, Tržaškega skavta že petdeset let, Igorja Tuta. Na počivališču smo dohiteli še en Slovenski avtobus, ki je pripeljal odrasle skavte iz Štajerskega konca. Tako se nas je udeležencev iz Slovenije povečalo kar na 103 člane bratovščin.
Močno priobalno sneženje je čedalje bolj oteževalo vožnjo, tako da so avtocesto proti Benetkam morali zapreti. Ni nam ostalo drugega, kot da smo se začeli prebijati h našemu cilju po magistralnih cestah. Garmin je dobro opravil svoje delo.
V pravljične, z snegom okrašene Benetke smo prišli seveda z zamudo, zato smo se do trga Svetega Marka, kjer je potekala sveta maša in sprejem Luči Miru, odpeljali kar z vodnim avtobusom po glavnem Velikem Kanalu. Veličastne stare zgradbe, bazilike, pročelja hiš z kipi, zasnežene gondole na ročni pogon so hiteli mimo nas in hitro smo bili na Markovem trgu, ki nas je poplavljen pričakal že v sončnih žarkih, ki so predirali oblake, kateri so nam še nekaj minut nazaj pošiljali beli puh in krasili staro mesto.
Sveta maša se je pričela z eno urno zamudo, saj tudi odrasli skavti z Italije in Avstrije, ki so prišli z vlakom niso zaradi zamude prišli pravočasno. Hrvaški avtobus poln skavtov pa je obrnil nazaj, še preden so prečkali Slovenijo.
Po poplavljenem Markovem trgu smo po brveh prišli do notranjosti cerkve, ki je toliko višje, da ni bilo vode v njej. Veličastna cerkev sv. Marka, bogato okrašena in sedaj še dodatno okrašena z snegom nas je sprejela v svoje nedrje. Prišli smo ravno na prižiganje Luči Miru in na prinos darov pred oltar. V veselem razpoloženju smo se pozdravili ter si podelili Luč Miru z odraslimi skavti iz Italije, Avstrije, Hrvaške ( prišel je samo Džuro z skavtinjo iz Jarmine ) in iz Slovenije, ki je romala od skavta do skavta v lično izdelanem steklenem kozarcu, ki smo ga dobili vsi udeleženci.
Po sveti maši smo si še ogledali Cerkev svetega Marka. Naš vodič in skavt Igor nam je izčrpno povedal o baziliki, pa Dolževi palači in nasploh o Benetkah. Bogatih izkušenj smo se odpravili skozi ozke uličice, mimo trgovinic z prelepimi beneškimi maskami, čez mostičke, ki povezujejo bregove med kanali do velike šole sv. Janeza Evangelista, kjer je sledilo kosilo, zatem pa ogled veličastne velike šole, kjer hranijo ogromno velikih platen priznanih slikarskih mojstrov.
Sledilo je popoldne v veselem razpoloženju. Vsaka skupina je pripravila neko pesem, zatem pa so sledila izmenjava daril.
Zunaj se je medtem že popolnoma zjasnilo. Po zaključnem krogu vseh 450 skavtov, kolikor se nas je zbralo na tem veličastnem sprejemu Luči Miru, smo se podali proti avtobusu, vmes pa še imeli dobro urco časa za ogled veličastnega mesta, na katerega je že legal večerni mrak.
Pot do doma se je tudi vlekla kot Jara kača, a smo čas zapolnili z nekaj vici in pa s prelepimi pesmimi, ki jih je v knjižico lepo povezal trop za Alpe Jadran, načelnica Katja nas je ubrano spremljala na izposojeni kitari in še popestrila petje z svojim visokim glasom. Karmeni (tudi ona z prelepim pevskim glasom ) je ostalo še nekaj skavtskih nalepk, katere si dobil, če si naredil kako dobro delo ta dan. Šofer Slavko pa nas je varno vozil proti domu.
Drugo leto pripravljamo Luč Miru spet BOKSS iz Slovenije. Kje bo sprejem, se še ne ve, kjer koli pa bo, vem, da nam bo spet prelepo.
Zahvala vsem, ki smo pripomogli h enkratnemu vzdušju, ki je vladalo cel dan in ga tudi vreme ni moglo premagati.

Adventni čas je v Ligojni pri Vrhniki zelo pester. Poleg že tradicionalnih priprav na žive jaslice so obudili tudi stari vaški običaj - MARIJO NOSIJO. Družine, ki so Marijo pripravljene sprejeti v svojo hišo, se prijavijo v zakristiji nekaj dni prej.
Devet dni pred Božičem se zberejo v domači cerkvi Svetega Jurija, kjer poteka svveta maša. Ob koncu svete maše duhovnik blagoslovi kip Marije.

Kip Marije običajno sprejme mlado dekle in jo na čelu sprevoda odnese do hiše, ki se je predhodno prijavila . Zaradi varnosti je sprevod osvetljen z baklami. Nekaj pevk iz sprevoda vstopi v hišo, ostali pa počakajo, da nekdo izmed otrok potrka na vrata.

Iz notranjosti se zasliši pesem, ki je sestavljena v obliki dialoga in zato pevci zunaj odgovarjajo oz. prosijo za prenočišče. Pesem je ohranjena po ljudskem izročilu in seveda pripoveduje o iskanju prenočišča Svete družine. Ob koncu pesmi gospodinja prijazno povabi Marijo s sprevodom naprej. Kip postavijo na predhodno pripravljen in okrašen prostor in nekdo od domačih začne z molitvijo veselega dela rožnega venca. Sledijo pete litanije Matere Božje, ki jih vodi Ligonjski spoštovani so krajan duhovnik g. Franci Trstenjak, zbrani verniki pa zapojejo tudi odpeve. Ob koncu skupaj zapojejo še Marijino pesem, ki si jo izbere družina, kjer bo Marija prenočila. Preden odidejo na svoje domove vsaka družina izkaže svojo gostoljubnost in udeležence sprevoda ter molilce in pevce postreže s toplim čajem, suhim sadjem, pogosto pa tudi z raznovrstnim pecivom. Po iskreni molitvi in prijetnem klepetu ob pripravljenih dobrotah se razidejo.

Naslednji večer se ponovno zberejo pri isti družini in nekdo od domačih pred Marijo prebere » MOLITEV OB ODHODU MARIJE IZ HIŠE ». Kip Marije gospodinja preda v roke druge družine in ob slovesu zapojejo pesem » Z BOGOM !« DANS MARIJA PRAVI . V tišini se sprevod odpravi k naslednji hiši.

Devet večerov v zbrani molitvi in prijetnem druženju kar prehitro mine in pri vsaki hiši, ki Marijo sprejme pravijo, da je to nekaj lepega, nekaj zelo posebnega. Torej Marija prinese v hišo poseben blagoslov, občutek notranjega miru in sreče!

Turobna , hladna decemberska nedelja. Nič ne de. Neko veliko, veličastno pričakovanje je napolnilo srca mladih in odraslih ljudi. Tradicionalna decembrska akcija z naslovom Kaj ti bo plamen, če srca ni zraven, pri kateri sodelujejo Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), Zveza tabornikov Slovenije (ZTS), Zveza bratovščin odraslih skavtinj in skavtov (ZBOKSS) in Slovenska zamejska skavtska organizacija (SZSO), vselej prinaša sporočilo miru, medsebojne povezanosti, sprejemanja in sodelovanja med ljudmi. Luč miru iz Betlehema je Slovenijo letos obiskala že devetnajsto leto zapored.. Polno topline v srcih, saj se približuje čas, ko se bo rodilo Božje dete, je grelo hladen večer.
Mašo v Ljubljanski STOLNICI nam je daroval naš, zelo priljubljen med mladimi in starimi, g. nadškof Alojz Uran.
Na začetku svete maše sta skavt in tabornica prinesla lučko, droben plamenček za vsa naša srca. Gospod nadškof je v prisotnosti pastorja g. Geze prižgal svečo z drobnim plamenčkom. Zatem se je prebrala letošnja poslanica LMB.

Poslanica z naslovom Kaj ti bo plamen, če srca ni zraven

Letos nimamo zate nič novega. Kot vedno: eno svečo in en plamen, enega človeka in en nasmeh. Res nič posebnega. Človek in sveča, kakršnih srečaš na stotine, s plamenom in nasmehom, kot bi ju lahko imel vsak. Pa ju nima. Ta plamen ima posebno moč. Ta plamen je luč od Boga. Zmore ti dati upanje, moč in pogum. Zmore ti vžgati srce. Kot ga je vžgal človeku z nasmehom. A ne, ker ga nosi; ker ti ga daje. Zdaj je res tvoj! Ko te je torej plamen vžgal, ga nesi nekomu. Nekomu, ki mu je ugasnilo srce. Zanj si ga našel, zanj gori v tebi. In ne boj se, če ti po poti ugasne plamen. Da ti le ne ugasne srce. Saj, kaj ti bo plamen, če srca ni zraven?

Maša je  potekala v čudovitem vzdušju. Gospoda nadškofa Alojzija Urana smo sprejeli za častnega člana Slovenskih katoliških skavtinj in skavtov.

Po sveti maši smo se z lučko miru podali pred magistrat, kjer se je še odvila prireditev o lučki miru in delavnice, ki so nas navdušile. Nekaj kratkih besed nam je povedal tudi Ljubljanski župan Zoran Janković, ko smo mu podarili lučko miru. Po končani prireditvi smo si ogledali še lepo okrašeno Ljubljano ter se polni UPANJA podali domov.