SKAVTSTVO, HRIBI, NARAVA IN PLES

4. ZIMSKA OLIMPIADA, ŠMIHEL NAD MOZIRJEM, 8.2.2010

gamsorog — Sat, 13 Feb 2010 19:32:57 +0000

Zimska olimpiada ? Zakaj pa ne. Vrhunski športniki so se podali po medalje v Vancouver, mi amaterji pa po medalje v Šmihel nad Mozirjem. Saj, kot je izjavila Janica, ko je predstavila olimpiado na radio Ognjišče, da je važno dobiti tudi medaljo, se nas je devet skavtov tekmovalcev iz Domžal podalo na osvojitev čim več medalj.
No, to seveda ni res, šli smo na izhod, med prijatelje, brate in sestre, v naravo, da se rešimo betonske sivine in bogato z vsemi brbončicami zaužijemo dan, ki nam ga je Bog serviral na kulturni praznik.
Hitro smo bili pri cerkvi svetega Mihaela, kjer smo ob bogato obloženi mizi čajčkali in kofetkali ter čakali, da se vsi zberemo.
Po formiranju kroga smo prižgali olimpijski ogenj, vmes smo obdelali še LAVRENCIJO,da smo se malo ogreli, gorski reševalec nas je podučil teoretično o nevarnosti zimskih gora, zatem pa z svojim psom še praktično pokazal, kaj zmorejo reševalni psi.
Zatem smo se podali po prekrasno okrašeni ledeni pokrajini kakih dva kilometra do domačije Rženičnik, kjer sta nas pričakal Pehta in Kekec. Na hribu nad veliko kmetijo so vrli Mozirčani že pripravili vse potrebno za olimpijski ogenj, pa proge so tudi že lepo obdelali, da so se tekmovalci lažje in hitreje poganjali po nji v disciplinah
ŽAKLJANJE , BIATLON, SANKAŠKA SKAVTSKA VPREGA in POSTAVITEV BIVAKA. Prižgali smo olimpijski ogenj, razdelili po kategorijah, večina je šla kar na vse štiri discipline, razdelili startne številke in začelo se je na nož. Biatlon je enim šel odlično, pa so pri streljanju na tarčo odpovedali, drugi so med tekom padali a zato bolje zadevali. Sankaška vprega je bila razred zase. Dva odrasla vlečeta sani, tretji sedi na njih, in hiteč mimo kola poskuša vreči roverčka na kol, kar sploh ni enostavno.
Žakljanje je vsem šlo najbolje od rok, se pravi od vreč, napolnjenih z slamo. Tri, ki so progo prevozili pod 20. sekundami, smo poslali na doping kontrolo, ki pa je žal pokazala, da so negativni. Pa tako šanso smo imeli, da jih DOBIMO. Vseeno so po kosilu zasluženo prejeli kolajne.
Bivaki so tudi lepo zrasli iz velikega snega, dovolj so morali biti veliki vsaj za enega tekmovalca. Po ocenjevanju smo razdrli krog zatem pa se podali v toplo jedilnico na domačiji Rženičnikovih, kjer so najmlajši hitro naredili okupacijo lončenih peči. Čez toplo zadnjo plat ga pa nej. Okusen ričert nam je hitro skopnel z skled in krožnikov, zatem pa je sledilo podelitev medalj. Za slavljenko smo zapeli še VSE NAJBOLJŠE, za darilo je dobila lepe toplo obložene cokle, še Janici prisrčnega medvedka za odlično organizacijo, zatem pa smo se poslovili od domačih in se podali do cerkve svetega Mihaela, kjer smo imeli prelepo skavtsko mašo, ki nam jo je daroval generalni duhovni asistent ZSKSS Sandi Koren.
Po maši smo se še malo družili, in že v mraku veseli, zadovoljni in otovorjeni z medaljami odhiteli v dolino, kjer so se že prižigale ulične svetilke, pripravljene, da začnejo osnežnaževati noč.

7. NOČNI POHOD BOKSS DOMŽALE NA MUROVICO

gamsorog — Sat, 23 Jan 2010 20:54:12 +0000

Tradicija se nadaljuje. Letos smo imeli v petek, 22. januarja že 7. nočni pohod z baklami na Murovico nad Sveto Trojico.
Že dopoldan sem se sprehodil po Sveti Trojici, da sem si malo ogledal, kako je z mestom za parkiranje in kako kaj izgleda pot. Razveselil sem se četrtkovega novozapadlega snega, ki je vasico odel v pravo zimsko pravljico. Lep dopoldan je minil sproščeno in poln prelepih vtisov sem se odpravil domov.
Zvečer smo se zbrali pred Domžalsko cerkvijo, posvečeno Mariji v nebo vzeti. Nekaj bratov in sester je odpovedalo pohod, ker so imeli druge stvari na sporedu, kljub temu se nas je zbralo trinajst.
Z avtomobili smo se podali v zavetje teme pod Murovico. Prižgali smo bakle, eni so imeli baterije. Zmolili smo za dobro pot in se Bogu zahvalili še za srečen povratek ter vzeli pot pod noge. Hladen veter je nežno vlekel čez gozdnato pobočje Murovice in premetaval plamenčke, ki so veselo poplesavali po baklah. Zdaj drobni plamenčki, hip pozneje pa veliki, so odsevali naše sence, ki so se kot pijane zvijale po zasneženem pobočju med drevesi in grmovjem.
Hoja po škripajočem snegu je bila prijetna. Kar hitro smo se približali vrhu. Ta prvi so že pozvonili na zvonček, malo za njimi pa smo tudi ta zadnji prispeli na vrh. Psica Lana, ki je ves čas tekala med nami, pa spet naprej in spet nazaj k nam, je veselo mahala z repom, saj je vedela, da bo dobila kak priboljšek. Privoščili smo si okusen, dišeč vroči čaj in piškote. Zapeli smo v noč, povedali nekaj vicev in se sproščeno pogovarjali. Vpisali smo se še v knjigo na vrhu in počasi mahnili nazaj do izhodišča. Hoja navzdol je bila prijetna, vmes pa je veter ponehal. Svetili sta še samo dve bakli, zato so prav prišle tudi čelne svetilke.
Hitro smo prispeli do parkirišča. V krogu zbrani smo zapeli še pesem Angelček varuh moj, Zatem pa sta nas Blaženka in Matija povabila še k njima omov. Njuni trije otroci, tudi skavti, so pripravili v času našega pohoda kuhan vin in čaj ter odlične nadevane palačinke. Dan in večer sta prelepo minila in počasi se je bilo potrebno poslovite z zahvalo za ta čudovit večer in z obljubo, da se čimprej spet kam odpravimo.

DUHOVNE VAJE, KANČEVCI, 15. - 17. 1. 2010

gamsorog — Mon, 18 Jan 2010 17:02:41 +0000

Nazaj v domači kraj, za tri dni v deželo ob Muri, na hriboviti del Prekmurske ravnice. Med sestre in brate, na duhovne vaje v Kančevce. Lepa prekmurska vasica, razpotegnjena po hribovitem delu blizu Madžarske meje, nas je sprejela v svoje nedrje. Tam nas je že čakalo precej odraslih skavtinj in skavtov, ki so že dva dni z pridnimi rokami čistili zasneženi gozd in pripravljali drva za veličastni dom duhovnosti, zraven katerega stoji cerkev sv. Benedikta.
Brat in ZBOKSS - ov duhovni asistent Primož Kovač se je maksimalno potrudil, da je naredil duhovne vaje lepe in duhovno globoke. V treh dneh se nas je 66 odraslih katoliških skavtinj in skavtov iz kar 12. bratovščin veselo lotilo dela. Kopali smo Vodnjake, zajemali smo čisto vodo iz VODNJAKA, katerega smo naredili in ga imeli vse tri dni v kapeli doma, okoli pa smo postavili 10 knjig svetega pisma, za vsak skavtski zakon eno, skavtske rutke in klobuk, pri tem pa se globoko duhovno poglabljali v odraslo skavtsko delovanje ter osebnostno rast samega sebe. Obdelali smo deset skavtskih zakonov: Zaupanje, Zvestoba, Velikodušnost, Bratstvo in Sestrstvo, Plemenitost, Spoštovanje, Urejenost, Pogum, Delavnost, Čistost, zato smo se razdelili v deset skupin. Vsaka skupina je imela čast obdelalti en skavtski zakon. Z zanimivimi pristopi smo se lotili dela, narisali smo na list papirja svoj logotip skavtskega zakona, dobili svojo sobo, na vrata prilepili logotip skupine in tam smo začeli po skupinah duhovno poglavje. Vsak je dodal kakšno vprašanje, kakšen odgovor in vse smo zapisali na liste. Na koncu smo ugotovili, da je ogromno vprašanj na skavtske zakone in tudi odgovorov. Vsak je v SVOJ DNEVNIK, ki ga je vodil te tri dni, napisal svoje poglede in občutke na vprašanja, ki smo jih strnili blizu sto. Na koncu smo pri sobotnem bdenju pri NAJSVETEJŠEM prebrali svoje misli in občutke, ki smo jih zlili na papir, da nam ostane za vedno.
V soboto smo pomagali kopati Vodnjake tudi drugi skupini. Brat Primož je odlično združil prijetno z koristnim in duhovnim ( vsa čast mu ) Šli smo na različne strani okoli Kančevcev a vedno tako, da sta po dve skupini hodili po isti trasi ( dobili smo zemljevide ), samo z nasprotne strani ter vmes skrili pismo, v katerega smo napisali, kaj mora nasprotna stran narediti. Pri srečanju s skupino smo si zamenjali zemljevide in šli naprej. Hoja je bila prelepa po Goričkem svetu, v sončni soboti. Smeha je bilo dosti, srečavali smo se tudi z domačini in kaj pokramljali, ena skupina pa je malo zašla. Malo fotografiranja, malo negledanja zemljevida in hitro si nekaj kilometrov od cilja. Zvečer so priredili pravo tiskovno konferenco njihovega zgubljanja, kar je sprožilo pravi val smeha. Ugotovili smo, da imamo v naši organizaciji veliko press skupin, katere so zgubljencem postavljala zanimiva vprašanja, oni pa so nam zatem odgovarjali.
V soboto pred večerjo smo imeli sveto mašo. Pri maši je tudi naš brat Marjan z Dolenje Vasi pokazal prelepe slike, ki jih je narisal po prihodu z Asizija. Presenetil nas je, saj nismo vedeli, da je takšen slikarski mojster. Slike so ostale v domu, kjer jih je podaril bratu Primožu. Po večerji je sledila press konferenca, zatem pa so nam otroci predstavili svojo veliko igro, katero so naštudirali v dveh dneh. Smeha je bilo obilo, po igri pa so starše potegnili v pantomimo, kjer so jim povedali, kaj naj pokažejo, ostali pa smo ugotavljali, kaj hočejo povedati. Smeha je bilo obilo. Sledilo je bdenje, branje svojih duhovnih zapisov na temo ZAJEMANJA ČISTE VODE IZ VODNJAKA, katerega smo ves dan ¨kopali¨ in pomagali kopati,ter molitev pred NAJSVETEJŠIM.
V nedeljo zjutraj nas je pričakal čisto drugačen dan, kot je bil v soboto. Snežilo je zunaj, da človek skoraj ne bi verjel.
Pri sveti maši smo obnovili skavtske obljube, na koncu maše pa smo zapeli prelepo pesem ZA NEBO PRED TEBOJ, pri kateri se je marsikomu zarosilo oko, saj se je bližal čas odhoda, pa tako lepo smo se imeli. Zatem pa je sledila refleksija na tridnevno dogajanje. Zanimivo razmišljanje vseh udeležencev je bilo vsem skupaj predstavljeno. Res globoka razmišljanja so se dogajala te tri dni.
Tri dni smo imeli tudi časa, da smo ocenili fotografije, ki so prispele na ZBOkSS-ov foto natečaj. Ugotovili smo, da je na to, koliko fotografij se posname, bilo premalo fotografij na natečaju.
Vse tri dni smo tudi pridno pomagali; eni so imeli budnice, drugi pomoč v kuhinji pri strežbi in pospravljanju, pa telovadba, pa pomoč pri dveh mašah, in še in še….
Tri dni je prehitro minilo, za kar gre zahvala vsem udeležencem, največ pa seveda bratu Primožu, ki je tako vestno pripravil program, ki smo ga združno bogato in duhovno izvajali. Prosimo Boga za zdravje, da se bomo lahko drugo leto spet udeležili duhovnih vaj. HVALA VSEM.

OGLED ETNOGRAFSKEGA MUZEJA V LJUBLJANI

gamsorog — Thu, 14 Jan 2010 19:42:57 +0000

Stari časi, zlati časi. Kako je bilo pred desetletji lepo. Malo strojev, oranje in sejanje večinoma s konji in kravami, zemlja ni bila zastrupljena z izpušnimi plini in kemikalijami. Kje ste stari časi? Spomnim se mladosti, ko smo otroci peš iz tri km. oddaljene šole prišli domov, obesili torbo na klin in odhiteli za starši in starimi starši na njivo. Takrat smo vse okopavali ročno, z motikami, umetnega gnojila ni bilo, vse se je gnojilo z hlevskim gnojem, pa se je kljub temu precej pridelalo.
Nostalgija nas je napotila v etnografski muzej, kjer smo si ogledali orodja, kulturo, književnost, dejavnosti in še mnogo tega. Dvajset Brezovških odraslih skavtinj in skavtov z otroci ter trinajst odraslih skavtinj in skavtov iz Domžalske bratovščine smo se dobili pred muzejem. Po uvodni besedi in spoznavanju smo se hitro porazgubili po nadstropjih muzeja, kjer smo si z zanimanjem ogledali tudi več filmčkov z deli izpred nekaj desetletij. Zelo zanimivo tudi za otroke, ki se niso mogli načuditi, kako se je nekoč delalo z veseljem vse na roke in z pomočjo krav in konj, ljudje so si bili zelo skupaj, pomagali en drugemu, ali pri mlačvi in košnji po cele vasi skupaj, po delu pa ples in petje.
Ja lepo mladost glede kmečkega dela in zabav po delu smo imeli mi, ki smo pred desetletji privekali na svet. Zato nam je ostalo tudi dosti veselja v srcih in druženja iz mladih dni.
Lepo smo se imeli na ogledu muzeja, za konec pa smo si še ogledali delo na statvah, zatem pa smo se ob molitvi podali domov. Zelo vesel sem, da se nas je z brati in sestrami iz Brezovice zbralo toliko na ogledu.

LUČ MIRU -Benetke 2009

gamsorog — Sun, 20 Dec 2009 15:52:07 +0000

Leto je bilo hitro naokoli, spomini z lanskoletnega sprejema LUČI MIRU na Reki so še vedno zelo živi, že je tu nova Luč Miru, ki smo jo tokrat Odrasli Katoliški Skavtinje in Skavti v skupnosti ALPE ADRIA ponesli v Benetke na skupno srečanje.
In to v nevsakdanje Benetke. Tam, kjer praktično skoraj ne poznajo snega, jim je letošnji Urban pripravil pravo zimsko idilo in še polepšal to prelepo obmorsko mesto v Italiji.
Z parkirišča Dolgi most v Ljubljani smo se odpeljali z avtobusom. Triinpetdeset veselih odraslih katoliških skavtinj in skavtov se nas je odpeljalo v snežni metež LUČKI MIRU naproti. Lučki, ki je svetila tam nekje skozi metež in vabila. Pot je bila dolga, v Postojni smo pobrali še dve nam sorodni duši, zatem pa odbrzeli v Italijo. V Devinu smo pobrali še našega dobrega prijatelja, Tržaškega skavta že petdeset let, Igorja Tuta. Na počivališču smo dohiteli še en Slovenski avtobus, ki je pripeljal odrasle skavte iz Štajerskega konca. Tako se nas je udeležencev iz Slovenije povečalo kar na 103 člane bratovščin.
Močno priobalno sneženje je čedalje bolj oteževalo vožnjo, tako da so avtocesto proti Benetkam morali zapreti. Ni nam ostalo drugega, kot da smo se začeli prebijati h našemu cilju po magistralnih cestah. Garmin je dobro opravil svoje delo.
V pravljične, z snegom okrašene Benetke smo prišli seveda z zamudo, zato smo se do trga Svetega Marka, kjer je potekala sveta maša in sprejem Luči Miru, odpeljali kar z vodnim avtobusom po glavnem Velikem Kanalu. Veličastne stare zgradbe, bazilike, pročelja hiš z kipi, zasnežene gondole na ročni pogon so hiteli mimo nas in hitro smo bili na Markovem trgu, ki nas je poplavljen pričakal že v sončnih žarkih, ki so predirali oblake, kateri so nam še nekaj minut nazaj pošiljali beli puh in krasili staro mesto.
Sveta maša se je pričela z eno urno zamudo, saj tudi odrasli skavti z Italije in Avstrije, ki so prišli z vlakom niso zaradi zamude prišli pravočasno. Hrvaški avtobus poln skavtov pa je obrnil nazaj, še preden so prečkali Slovenijo.
Po poplavljenem Markovem trgu smo po brveh prišli do notranjosti cerkve, ki je toliko višje, da ni bilo vode v njej. Veličastna cerkev sv. Marka, bogato okrašena in sedaj še dodatno okrašena z snegom nas je sprejela v svoje nedrje. Prišli smo ravno na prižiganje Luči Miru in na prinos darov pred oltar. V veselem razpoloženju smo se pozdravili ter si podelili Luč Miru z odraslimi skavti iz Italije, Avstrije, Hrvaške ( prišel je samo Džuro z skavtinjo iz Jarmine ) in iz Slovenije, ki je romala od skavta do skavta v lično izdelanem steklenem kozarcu, ki smo ga dobili vsi udeleženci.
Po sveti maši smo si še ogledali Cerkev svetega Marka. Naš vodič in skavt Igor nam je izčrpno povedal o baziliki, pa Dolževi palači in nasploh o Benetkah. Bogatih izkušenj smo se odpravili skozi ozke uličice, mimo trgovinic z prelepimi beneškimi maskami, čez mostičke, ki povezujejo bregove med kanali do velike šole sv. Janeza Evangelista, kjer je sledilo kosilo, zatem pa ogled veličastne velike šole, kjer hranijo ogromno velikih platen priznanih slikarskih mojstrov.
Sledilo je popoldne v veselem razpoloženju. Vsaka skupina je pripravila neko pesem, zatem pa so sledila izmenjava daril.
Zunaj se je medtem že popolnoma zjasnilo. Po zaključnem krogu vseh 450 skavtov, kolikor se nas je zbralo na tem veličastnem sprejemu Luči Miru, smo se podali proti avtobusu, vmes pa še imeli dobro urco časa za ogled veličastnega mesta, na katerega je že legal večerni mrak.
Pot do doma se je tudi vlekla kot Jara kača, a smo čas zapolnili z nekaj vici in pa s prelepimi pesmimi, ki jih je v knjižico lepo povezal trop za Alpe Jadran, načelnica Katja nas je ubrano spremljala na izposojeni kitari in še popestrila petje z svojim visokim glasom. Karmeni (tudi ona z prelepim pevskim glasom ) je ostalo še nekaj skavtskih nalepk, katere si dobil, če si naredil kako dobro delo ta dan. Šofer Slavko pa nas je varno vozil proti domu.
Drugo leto pripravljamo Luč Miru spet BOKSS iz Slovenije. Kje bo sprejem, se še ne ve, kjer koli pa bo, vem, da nam bo spet prelepo.
Zahvala vsem, ki smo pripomogli h enkratnemu vzdušju, ki je vladalo cel dan in ga tudi vreme ni moglo premagati.