OGLED ETNOGRAFSKEGA MUZEJA V LJUBLJANI

Stari časi, zlati časi. Kako je bilo pred desetletji lepo. Malo strojev, oranje in sejanje večinoma s konji in kravami, zemlja ni bila zastrupljena z izpušnimi plini in kemikalijami. Kje ste stari časi? Spomnim se mladosti, ko smo otroci peš iz tri km. oddaljene šole prišli domov, obesili torbo na klin in odhiteli za starši in starimi starši na njivo. Takrat smo vse okopavali ročno, z motikami, umetnega gnojila ni bilo, vse se je gnojilo z hlevskim gnojem, pa se je kljub temu precej pridelalo.
Nostalgija nas je napotila v etnografski muzej, kjer smo si ogledali orodja, kulturo, književnost, dejavnosti in še mnogo tega. Dvajset Brezovških odraslih skavtinj in skavtov z otroci ter trinajst odraslih skavtinj in skavtov iz Domžalske bratovščine smo se dobili pred muzejem. Po uvodni besedi in spoznavanju smo se hitro porazgubili po nadstropjih muzeja, kjer smo si z zanimanjem ogledali tudi več filmčkov z deli izpred nekaj desetletij. Zelo zanimivo tudi za otroke, ki se niso mogli načuditi, kako se je nekoč delalo z veseljem vse na roke in z pomočjo krav in konj, ljudje so si bili zelo skupaj, pomagali en drugemu, ali pri mlačvi in košnji po cele vasi skupaj, po delu pa ples in petje.
Ja lepo mladost glede kmečkega dela in zabav po delu smo imeli mi, ki smo pred desetletji privekali na svet. Zato nam je ostalo tudi dosti veselja v srcih in druženja iz mladih dni.
Lepo smo se imeli na ogledu muzeja, za konec pa smo si še ogledali delo na statvah, zatem pa smo se ob molitvi podali domov. Zelo vesel sem, da se nas je z brati in sestrami iz Brezovice zbralo toliko na ogledu.