POHOD NA GOLICO

V pričakovanju lepega dne in druženja s sestrami in brati odraslimi skavti se odpravimo iz Domžal do Jesenic. Dobimo se pri Jeseniški cerkvi, kjer opravimo obred svete maše. Lepa notranjost cerkve nas očara. Prehitro maša mine. Zberemo se pred zdravstvenim domom, kjer v krogu zbrani dobimo napotke in pomolimo za lep dan, dan brez nesreč. V krogu smo zbrani bratje in sestre odrasli katoliški skavti iz precej bratovščin iz Slovenije, odrasli skavti iz Italije, ki so prišli iz Čezklanca, kjer taborijo ter moji folkloristi iz Ligojne.
Z avti se odpeljemo do Pustega Rovta. Pri znamenju Križanega postojimo, se zamislimo in zmolimo ter se podamo naprej proti Golici, ki nas vsa bela (od narcis ) vabi v svoja nederja, v svoje opojne vonjave. Pot nas vodi mimo pašnikov in skozi gozdove po cesti do vznožja Golice, kjer se odcepi pot do koče pod Golico in druga čez greben do vrha. Nekaj jih gre po grebenski poti, ostali pa se podamo naprej med dišečimi narcisami, belimi telohi, slečniki, spomladanskimi svišči, pravimi encijani, anemonami, žanjčki naprej do koče, kjer nas preseneti polno pohodnikov. Res obljudena Golica je privabila veliko različno govorečih pohodnikov na svoja bela pobočja. Okrepčamo se in odrinemo naprej do vrha, od koder nas očara lep razgled kljub oblačnemu vremenu. Vsaj vroče nam ni bilo. Z snegom na severnem pobočju nas Golica sprejme na svoj vrh. Skavti ne bi bili skavti, če nam vsaj za nekaj minut ne bi Bog poslal sončnih žarkov na vrh. Hvala Bogu za te žarke, ki so zarisali dolge sence po zasneženem pobočju.
Procesija pohodnikov se izmenjeva kot po tekočem traku, veter pa prinaša opojne vonjave spomladanskih rož. Počasi se odpravimo nazaj do koče, zatem pa do izhodišča, kjer zbrani v krogu z Italijanskimi skavti na koncu zapojemo še Naj skavtski duh kraljuje sredi srca. Pozno popoldne, v soncu, počasi zapustimo dišeča pobočja Golice z klicem, da se drugo leto spet snidemo. Hvala Jeseniškim GRČAM za tradicionalne pohode na Golico.

za ogled slik klikni na sliko