POHOD ZDRAVJU NAPROTI - GORA OLJKA 17. 1. 2009

V meglenem jutru prejšnje sobote se odpeljeva v Savinjsko dolino. Pot do Šmartna ob Paki kljub megli kar hitro mine. Parkirava pri železniški postaji, kjer je že kar nekaj pripravljenih za na vzpon na Goro oljko.

Podamo se po zasneženi pokrajini do vasi Mali vrh ter naprej v lep, gosto rasel bukov gozd. Sneg škriplje pod podplati, mi pa gremo vse više in više po zasneženi poti mimo osamelih klopi, samotnih kapelic in samotnih hiš in hitro smo na sedlu, kjer se nam odpre pogled na Saleško stran Gore Oljke. Tudi druga stran je v megli, ki se vozi sem ter tja v rahlem vetrcu daleč pod nami. Mi smo seveda v tem Božjem svetišču že izven megle, sončni žarki pa prodirajo skozi bukove in smrekove veje. Podamo se naprej in že smo pri kapelici. Zmolimo za ta prelep dan, ki se nam obeta, z mislimi sva z našimi sestrami in brati v Kančevcih. Letos še nisva šla tja, ker ima Simona letos 10. pohod, drugo leto pa se potem vidimo tam. Gremo naprej in odpre se nam prelep pogled na cerkev Svetega Križa na Gori oljki ter na dom, ki se skriva v vnožju velike cerkve.

Dobimo trdo kuhano jajce, saj je ta vsakoletni pohod tudi blizu dneva Svete Neže, ko bi po ljudskem izročilu morale kure začeti nesti jajca. Okrepčamo se, damo kontrolne kartončke, zatem pa se podamo na ogled veličastne cerkve. Ob petju in molitvi pohodnikov ter prelepem sončnem dnevu srce vztrepeta. skoraj uro smo v cerkvi, škoda, da z rednimi mašami začnejo komaj meseca marca, ko imajo križev pot od Vimperka do Gore oljke. To mora biti veličasten križev pot. Mogoče letos gremo.

Vrnemo se v dom, kjer Simona dobi priznanje za deseti pohod, zatem pa se okrepčamo in počasi spustimo v dolino, kjer trdovratna megla še kar vztraja.Toda to nam ne pokvari dobrega razpoloženja in še lepšega dne, ki smo ga imeli.

za ogled slik klikni na sliko