METULJI

Zgodnje jutro, z zlatom posuti vrhovi rož. Boj za preživetje jih je oblikoval v visoke in vitke postave z gladkimi in kosmatimi stebelci, ki kot cvetovi lokvanjev sunejo svoj košati prelepi cvet oblakom naproti.

Gledam raznobarvne metulje prelepih kril in kosmatih telesc, kako se pasejo po rožnih cvetovih.
Dvigajo se visoko v modro nebo in čez hip so spet na lovu za medičevjem, ki jim ga nudijo prelepi cvetovi.

Mislim, da je jugozahodnik, ki spreminja in oblikuje njihove frizure. In tako smešni se zdijo, ko tam zgoraj poplesavajo v ritmu vetra. Vsak po svoje se ziblje in vsi hkrati žvižgajo melodijo, šum milijonov iglic. Zdi se, kot da se igrajo drug z drugim, ko se loveč po zraku z tipalkami žgečkajo za ušesi.
In na tleh, kjer se začne realnost tudi za metulje, se igra plesa nadaljuje.

Na slabo pokošeni trati, ki meji na gozd, se je krt odločil, da ima premalo prostora pod rušo in zato naril dvainšestdeset krtin kar drugo zraven druge. Verjamem, da tudi krti plešejo, ko je veter.

In ko se zagledam v nebo in oblake, ki spominjajo na razpotegnjeno testo za potico, sprevidim, da tudi oni plešejo z vetrom, ko se navihano prekopicujejo in prehitevajo med sabo.

Le mi, ljudje, potrebujemo še kaj več od vetra, da zaplešemo. Smo tako leni, tako togi, ali pač ne slišimo več melodije vetra?

Slike na PIVAR MIRO SLIKE PICASO na DESNEM stolpcu