V pričakovanju lepega dne in druženja s sestrami in brati odraslimi skavti se odpravimo iz Domžal do Jesenic. Dobimo se pri Jeseniški cerkvi, kjer opravimo obred svete maše. Lepa notranjost cerkve nas očara. Prehitro maša mine. Zberemo se pred zdravstvenim domom, kjer v krogu zbrani dobimo napotke in pomolimo za lep dan, dan brez nesreč. V krogu smo zbrani bratje in sestre odrasli katoliški skavti iz precej bratovščin iz Slovenije, odrasli skavti iz Italije, ki so prišli iz Čezklanca, kjer taborijo ter moji folkloristi iz Ligojne.
Z avti se odpeljemo do Pustega Rovta. Pri znamenju Križanega postojimo, se zamislimo in zmolimo ter se podamo naprej proti Golici, ki nas vsa bela (od narcis ) vabi v svoja nederja, v svoje opojne vonjave. Pot nas vodi mimo pašnikov in skozi gozdove po cesti do vznožja Golice, kjer se odcepi pot do koče pod Golico in druga čez greben do vrha. Nekaj jih gre po grebenski poti, ostali pa se podamo naprej med dišečimi narcisami, belimi telohi, slečniki, spomladanskimi svišči, pravimi encijani, anemonami, žanjčki naprej do koče, kjer nas preseneti polno pohodnikov. Res obljudena Golica je privabila veliko različno govorečih pohodnikov na svoja bela pobočja. Okrepčamo se in odrinemo naprej do vrha, od koder nas očara lep razgled kljub oblačnemu vremenu. Vsaj vroče nam ni bilo. Z snegom na severnem pobočju nas Golica sprejme na svoj vrh. Skavti ne bi bili skavti, če nam vsaj za nekaj minut ne bi Bog poslal sončnih žarkov na vrh. Hvala Bogu za te žarke, ki so zarisali dolge sence po zasneženem pobočju.
Procesija pohodnikov se izmenjeva kot po tekočem traku, veter pa prinaša opojne vonjave spomladanskih rož. Počasi se odpravimo nazaj do koče, zatem pa do izhodišča, kjer zbrani v krogu z Italijanskimi skavti na koncu zapojemo še Naj skavtski duh kraljuje sredi srca. Pozno popoldne, v soncu, počasi zapustimo dišeča pobočja Golice z klicem, da se drugo leto spet snidemo. Hvala Jeseniškim GRČAM za tradicionalne pohode na Golico.

za ogled slik klikni na sliko

Lep sončen dan me je spet zvabil med cvetje. Z kolesom sem hitro na cvetočih in dišečih poljanah Volčjega Potoka.
V tem času cvetijo veliki grmi rodrodendroma. Polno cvetov se bohoti med velikimi mesnatimi listi, tudi vrtnice, prelepi cvetovi raznih barv, so se razcvetele. Sicer še v manjšem številu, razcvetele se bodo za kakšna dva tedna, a dovolj je dišečih cvetov, ki nam razveseli srce in pomiri duha. Velike Ivanjščice privabljajo metulje in čebele. Kako je lepo metulje gledati, ko v rahlem vetru plešejo po zraku in se lovijo med sabo. Vsake toliko časa pa se spustijo na cvetoče poljane, na cvetove, da si oddahnejo. Tudi iris se je razbohotil na trstičevju ob jezeru, kjer stebla kar vabijo kačje pastirje h počitku po lovljenju nad vodo.
Skratka, med opojnimi vonjavami in med prelepimi cvetovi sem si napolnil baterije in duha za prihajajoči teden. Teh nekaj ur, ki sem jih prebil v tem lepem sončnem vremenu, sem spet bogato izkoristil.
Bogu hvala za čutila, ki te opojne vonjave in prelepe cvetljice lahko vohamo in gledamo.

Za ogled slik klikni na sliko

Končno se je celotedensko slabo vreme umaknilo z naših krajev in tako vsaj za nekaj ur pustilo sončnim žarkom, da malo popijejo vlago z razmočene zemlje.
Povabilu na izlet Dolskih družin na Radensko polje pri Grosuplju smo se odzvali tudi Skavtska Bratovščina iz Domžal. Vreme nam je odlično služilo. Dobili smo se pod ruševinami gradu Boštanj v Velikem Mlačevem. Tu nas je že pričakal vodič Toni, pa tudi skavtinja Marina iz Grosupeljske bratovščine se nam je pridružila.Po predstavitvi kraja in zgodovini gradu smo se podali po kolovozni poti najprej do razgledne točke pod gradom. Dobrih dvajset višinskih metrov smo se dvignili, pa se nam je odprl prekrasen pogled na Grosupeljsko polje vse tja do Kamniških Alp. Odrinili smo naprej , kjer smo si ogledali žalostne ruševine nekdaj mogočnega gradu, ki so ga partizani ob koncu druge svetovne vojne požgali in uničili.
Po pripovedi o zgodovini gradu smo se spustili mimo cerkve Svetega Martina do poplavne rečice Dobravke, ki priteče z Grosupeljskega polja in ob večjih deževjih tu ustvari velika jezera, ki Radensko polje naredi tako zanimivo. Toni nam slikovito in zanimivo opiše o dogajanju na Radenskem polju ob suši in obilnem deževju. Kar predstavljamo si v mislih, kako je na tem mestu, tako lepo opisuje dogajanje.
Nazaj grede do avtomobilov smo se ustavili še v cerkvi Svetega Martine, kjer smo si ogledali notranjost bogato okrašene cerkve.
Odpeljali smo se naprej do južnega dela Radenskega polja do vasi Velika Račna. Peš smo se podali do hriba Kopanj, kjer se veličastno razkazuje cerkev Marijinega vnebovzetja. Pot nas je vodila mimo vaške kapele, kjer par štorkelj že zaseda mesto v gnezdu nad zvonikom. Mimo toplerja smo se podali do votline, kjer je postavljen kip svetega Antona, po pripovedi legende pa smo se podali do veličastne cerkve na Kopanju, kjer je dve leti prebival kot fantič tudi naš France Prešeren. Sprejel nas je g. župnik Vozel, ki nam je lepo opisal nastanek in življenje na Kopanju od nekdanjih do današnjih dni.
Po ogledu cerkve smo se podali še do pod cerkvijo ležečega Marijinega zdravilnega studenca, kjer smo si umili oči za boljši vid, zatem pa smo se spustili do vasi Mala Račna, kjer smo prišli do reke Šice. Čez most smo se podali naprej do Zatočne jame, kjer reka Šica ponikne.
Vodnik Toni nam je vso pot lepo opisoval stvari iz zgodovine in dogajanja na Radenskem polju. Zahvala za tako dobrega vodnika. Nazaj grede do avtomobilov nas je ujelo nekaj kaljic dežja. Poslovili smo se in veselo odšli na zasluženo pozno kosilo, ki smo ga imeli na Viru pri Stični na kmetiji Grofija.
Pet ur smo lepo preživeli in se obogatili z spoznanjem, kako lepo državo Slovenijo imamo pred nosom. Drugi pa nosijo eure v druge države, svoje pa skoraj ne poznajo. Dajmo si misliti. Hvala Nataši, da je pripravila tako čudovit izlet. Nikoli pozabljena.

Za ogled slik klikni na sliko

Po celotedenskem deževju je končno posijalo ljubo nam sonce. Odločil sem se, da obiščem Arboretum Volčji Potok. Ker imam letno karto, mi to ni težko. Usedem se na kolo in čez slabih sedem kilometrov vožnje ob reki Kamniška Bistrica sem med veličastnimi cvetlicami, ki sedaj najlepše cvetijo. Navijem stativ na kamero in počasi od gredice do gredice zajemam cvetje v živo na trdi disk, slike pa na kartico. Vmes oprezam še za žuželkami, metulji in čebelami, a jih danes ni bilo dosti.
Že pri prvih gredicah me zmoti komentar obiskovalcev. » Gledaj, tile tulipani pa so že odcveteli, gremo naprej do lepših.«. Res, da je nekaj cvetov že bolj klavrnih, a ko malo bolj pogledam, me je prešinila misel. Zakaj pa ne bi danes posnel umirajočega cvetja, ko pa mi je že tri tedna nudilo lepo razcvetene košarice. Letos sem bil že sedem krat ob teh gredicah, vedno so me cvetlice razveselile z prelepim cvetom, pa jih pospremim še h počitku.
Bolj, ko sem gledal in snemal, lepši so se mi zdeli umirajoči cvetovi. Lesketajoče kapljice jutranje rose so umirajočim cvetovom dale lepši videz in lepo lesketajočo barvo. Le večno mlade orhideje veličastno cvetijo v svojem rozariju, kjer imajo naštimano tropsko vlago in vročino in se nič ne starajo. Ko grem v Arboretum, si vzamem sok vedno s sabo, saj vem, da sem med cvetjem po navadi nekaj ur. Tako je tudi danes. Ob devetih sem prišel, ob dveh sem končal, pa še nisem pogledal vsega, kar mi cvetoče gredice nudijo.
Vseeno sem zelo zadovoljen z posnetim gradivom in radostjo v srcu, saj sem bil spet med cvetjem, med omamnim njihovim vonjem.
Poglej si umirajoče cvetje in strinjal se boš z mano, da je res lepše, kot pa polna, brezhibna cvetlica.
Za ogled slik klikni na sliko.

Na travniku, katerega so za tabor odstopili Dolinarjevi, se je odvijal dvodnevni tabor skavtinj in skavtov Brezovica 1.

V idilični dolini, obdani z gozdom se bohotijo njive in večinoma veliki, cvetoči pašniki. Trava je že kar velika, blizu tabora žubori potoček ( to je za taborni prostor sploh super ), veseli skavtski živ žav pa se razlega po cvetoči poljani. Seveda, nedelja je danes, drugi dan tabora. In starši so prinesli z doma same dobrote.

In danes so obljube, saj bodo mladiči volkuljice in volčiči postali ta pravi skavti. Pa nove izvidnike bodo dobili.

Pridne skavtske roke so pripravile enkraten oltar v lepem naravnem okolju. Vreme je bilo lepo in toplo, za obljube si ne moreš želeti boljšega.

Po uvodnih besedah so spustili zastave z visokega jambora, ki so ga imeli postavljenega  sredi tabora in sveta maša se je začela.

Po blagoslovu rutk so volčji mladiči postali člani stega. Tako so iz  volčjih mladičev  postali  Tilen, Luka, Primož, Jakob, Uroš in Martin, Katja, Aja, Ana, Mojca in Estera pravi skavti vsem skavtinjam in skavtom sveta.

Obljubili so tudi Peter, Jernej, Gašper, Tim, Maks, Matej in Simon ter postali izvidniki.

Po koncu svete maše so se še zahvalili vsem, ki so kakor koli pomagali, da je tabor tako lepo uspel. Pomagali so jim tudi BOKSS Brezovica.

Sledila je zakuska z dobrotami, ki so jih prinesli starši, zatem pa družabne igre ter podiranje tabora. Odlično je bilo. Saj obljube so vedno zakon.
Kot sem doživel tiste tri ure, kar sem bil na tabornem prostoru, tako sem tudi zapisal.
za ogled slik klikni na sliko.

Največji dogodek v Arboretumu se je začel!
Razstava tulipanov, cvetličarstva, drevesničarstva in vrtne opreme poteka od sobote 25. 4. do nedelje 3. 5. 2009.

Od 25. 4. do 3. 5. bo vrtnarski sejem pred vhodom v Arboretum. Na stojnicah se bo predstavilo 30 podjetij, ki bodo prodajali predvsem rastline ter tudi druge zanimive vrtnarske izdelke.

Na spomladanski razstavi se predstavlja tudi podjetna regija, sodelujejo občine: Moravče, Mengeš, Lukovica, Domžale, Kamnik, Trzin in Komenda. Pripravili so pester glasbeni program, predstavitev obrti in lokalno kulinariko.

Razstavo orhidej si lahko ogledate v rastlinjaku za staro upravo.

Ste vedeli, da …

Sijajno cvetje živih in pestrih barv, cele tedne sveže in čvrsto, cvetovi vedno novih in nedoumljivih oblik, cvetno obilje, ki meji na razsipanje – to je nekaj kvalitet, ki orhidejam zagotavljajo prav posebno mesto med lepotnimi cvetlicami. Okrasne orhideje so kot eksotične lepotice: redko jih vidimo v živo, ko pa jih, nas prevzamejo in nam razburijo domišljijo. Izvirajo iz vedno toplih in vlažnih tropov, predvsem iz jugovzhodne Azije. V našem podnebju, polnem nemogočih skrajnosti, nerade živijo. Nekaj najtrdoživejših životari v lončkih v človeških bivališčih, za malo širši izbor pa se je treba zelo, zelo potruditi. Pravo temperaturo, vlago, svetlobo in senco, zračenje, gnojenje in še kaj morajo vrtnarji pričarati z veliko truda in stroški v le njim namenjenih steklenjakih.

Velika večina okrasnih orhidej, ki jih poznamo danes, je delo človeških rok. Vzgajanje novih in novih sort teh rastlin poteka z velikim zaletom že 150 let in pri tem žlahtnitelji pravzaprav le na novo združujejo tisto, kar ponuja narava. Ponuja pa zelo veliko, saj je pri orhidejah pustila domišljiji prosto pot in jih poleg obdarila z veliko plodnostjo in pripravljenostjo za vsakršna križanja. Tudi v naravi so orhideje ujete v buren vrtinec križanj in nastajanj vedno novih oblik in vrst.

Prenovili so otroško igrišče ter postavili arboretskega volkca in krtino.

Ali ste vedeli, da …
… so v 17. stoletju oboroženi stražarji varovali polja tulipanov pred tatovi. Takrat je bila njihova cena tako visoka, da je ena čebulica stala toliko kot stanovanjska hiša v okolici Amsterdama.
… sorte ‘Ad Rem’, ‘Apricot Parrot’, ‘Bellona’, ‘Kaizerskroon’ in ‘Monte Carlo’ zelo lepo dišijo.
… tulipani prihajajo iz stepskih predelov Azije. Na sušne rastiščne razmere je prilagojen s svojim življenjskim ciklom. Spomladi hitro zraste in zacveti. Usuje se v tednu, dveh. Dozori seme, listje se posuši in ostane samo še čebulica.
… obstaja tudi gozdni tulipan (Tulipa sylvestris), ki raste ponekod po Južni in Srednji Evropi.

Pridite na razstavo, ne bo vam žal. Vzemite si nekaj ur časa in z otroci doživite nepozaben dan ob gledanju cvetov in igranju otrok na igralih.

za ogled slik klikni na sliko

Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti, izpostava Vrhnika je letos organiziral območno srečanje folklornih skupin iz Vrhnike, Logatca in Cerknice. Letos smo območno srečanje gostili folkloristi KUD Ligojna, katero je potekalo v soboto, 18. aprila 2009.
Prvi smo nastopili gostitelji FS Ligojna z odrsko postavitvijo mentorja FS Ligojna Mirota Pivarja, LEPO JE NA VASI. Plesalci smo se veselo zavrteli v ritmu harmonike Robija Čepona in odprli izziv drugim skupinam.
Drugi so nastopili plesalci folklorne skupine Hotedršica z odrsko postavitvijo njihovega mentorja Matije Logarja POSTAVLJAMO MLAJČKE. Plesalci so se lepo odrezali.
Po polovici plesov so se za sprostitev pred nadaljevanjem uspešno predstavile Ligojnske pevke in pevci z imenom Ljudski pevci TRLCE pod vodstvom Brigite Jazbar z pesmimi PRIŠEL V VAS JE LONČARIČ in PO CESTI GRE EN STARI MOŽ.
Tretji so nastopili folkloristi FS KUD Rak iz Rakeka z odrsko postavitvijo njihove mentorice Vide Žlogar SI VIDLA MOJGA MOŽA.
Vse tri skupine smo folkloristi starejših letnikov, kot četrta skupina pa je nastopila folklorna skupina Cepci iz Ligojne, sami mladi punce in fantje, ki so se v ritmu Dolenjskih plesov zavrteli na odrsko postavitev njihovega mentorja Martina Novaka z naslovom OBIČAJ VELIKONOČNEGA PONEDELJKA.
Ves čas prireditve so na pomožnem odru pridne roke Ligojnskih rokodelcev prikazovale domača ljudska opravila, katera jih dandanes ve narediti bore malo ljudi.
Metle iz brezovih vej je izdeloval domačin gospod Peter, prte so vezli spretni prsti gospe Olge, košare pa je pletel gospod Stane.
Odličen vezni tekst sta napovedovala dramska igralca Andreja Svete in Blažej Kupec. Strokovni ocenjevalec plesov in postavitev pa je bil gospod Mirko Ramovž, ki nam je po prireditvi v odlični gostilni Kavčič podal strokovno mnenje, ki ga bomo dobili še v pisni obliki.
Vsa zahvala krajanom Ligojne, da tako vestno vedno stopijo skupaj, in da potem prireditve v njihovem kraju minejo vedno nadvse uspešno.
ogled slik s klikom na sliko

Procesija se je začela že ob pol sedmih zjutraj. Še pred sončnim vzhodom se nas je zbrala velika množica vernikov, odraslih in mladih skavtov, nosilcev bander in pevcev, da bi se udeležili vstajenske procesije po ulicah okoli cerkve.
Danes je VELIKA NOČ. Prvi dan tedna je Marija Magdalena navsezgodaj šla h grobu in videla, da je kamen odvaljen. Stekla je k učencem in jim povedala glavno novico dneva. Peter in oni drugi učenec, ki ga je Jezus ljubil, sta stekla h grobu. Vstopila sta in videla in verovala. Tudi mi iz dneva v dan vstopamo v skrivnosti Jezusove smrti in vstajenja. Gledamo z očmi, čutimo z srcem, vendar kljub temu težko verujemo. Želim vam, da danes verujete, kajti naš Gospod je vstal od mrtvih. Naš Gospod živi! Sporočite veselo novico naprej, Blagoslova in veselja ob spoznanju, da je Gospod umrl in vstal za vse nas.
Želim, da bi nas velikonočno praznovanje resnično zbralo in zbližalo okoli vstalega Kristusa. Naj budi v nas zavest in srečo božjega otroštva, upanja na čas, ko bomo gledali Gospoda iz obličja v obličje in čas, ko bodo izginile vse sence greha in krivde, ki med nami včasih ustvarijo nepremostljive razdalje.
Naj bo vstali Kristus s križem poveličanja resnično znamenje upanja in tisti, ki nam upanje ne le prinaša, ampak tudi utrdi in potrdi-

Za ogled slik klikni na sliko

Kar nekaj katoliških skavtinj in skavtov iz Bratovščin Slovenije se je zbralo na srečanju v Logatcu, pod geslom SKUPAJ ZA KRŠČANSKO SLOVENIJO. Tudi iz domžalske bratovščine smo prišli. Pot do Logatca je hitro minila. Prevevalo nas je veliko pričakovanje.
Pestrost sodelujočih je že nakazoval, da bo popoldan v Logatcu izkoriščen polno in duhovno. Po uvodnih besedah župana G. JANEZA NAGODETA in vodje odbora za gibanje G. JANEZA CERKOVNIKA smo doživeli življenjske zgodbe pričevalcev ter lep in bogat kulturni program. Vmes smo imeli točko tudi Bratovščine odraslih katoliških skavtinj in skavtov Slovenije z poslanico, kdo smo in kaj delamo katoliški skavti ter z našim zavzemanjem v tem svetu. Na koncu predstavitve smo še zapeli pesem Naj skavtski duh kraljuje sredi srca, lepo pesem, kateri so pritegnili še gledalci, tako da je skoraj vsa hala pela z nami. Nekaj nepozabnega. Vmes med pričevalci so zapeli še Logaški zbor in še več družinskih skupin, na koncu pa še otroci obiskovalcev, ki so se v treh urah odlično naučili pesem ter združno z animatorji na koncu prireditve zapeli ter popestrili pesem z pisanimi trakovi. Napovedovalka MARJANA DEBEVEC in napovedovalec DORE PROSEN sta odlično opravila svojo na logo.
Po triurnem besednem in glasbenem pričevanju predstavnikov gibanj, je slovesno somaševanje s še 13. duhovniki vodil novomeški škof msgr. Andrej Glavan, ki je v homiliji najprej posegel v zgodovino dosedanjih srečanj gibanj in skupnosti ter spregovoril o zavzemanju za bogastvo karizem in občestvene duhovnosti papeža Janeza Pavla II., pa tudi o njegovem poudarjanju nove evangelizacije.
Bogatejši z pričevanji smo se domov odpravili pozno ponoči.

za okled slik klikni na sliko

O trpljenju je vedno težko razmišljati. Potisnjeno je na rob našega vsakdana, ko drvimo in porabljamo čas za to, da bi ga v prihodnje imeli več in ga bolj uživali.

Trpljenje, ki ni osmišljeno s Kristusom je nemogoče sprejeti. Prva reakcija na trpljenje je ponavadi zavrnitev, izogibanje, zanikanje in ignoriranje. Veliko poguma potrebujemo, da vstopimo v lastno razdvojenost  v trpljenju z vsem zaupanjem in optimizmom. Kako bomo pokončno sprejeli trpljenje, ko pa vsako soočanje s trpljenjem pomeni soočanje z bolečino ?

A imamo odgovornost, da je tudi nezlomljeni Jezus preko trpljenja in križa prišel do vstajenja in podaritve.

Tudi zato, da bomo z svojo razlomljenostjo  lažje sprejeli in verjeli v to, da smo lahko dar za druge. Pravijo, da upanje zadnje umre. Pa tudi to moramo izgubiti. Le ko ostanemo brez vsega se končno srečamo z Vstalim.

ogled slik z klikom na sliko

Gledališče sv. Mihaela iz Grosuplja nam je uprizorila odlično igro Frana Saleškega Finžgarja VERIGA.
Predstavila se nam je nova grosupeljska gledališka skupina, imenovana Gledališče sv. Mihaela Grosuplje. Skupino sestavljajo ljubitelji gledališke umetnosti, ki so se že preizkušali v priložnostnih gledaliških predstavitvah. Sedaj pa jih je izziv odra in želja po oživitvi slovenske ljudske igre združil v organizirano gledališko skupino. Nastopali so odrasli in mladi skavti iz Grosupeljske Bratovščine in stega Grosuplje.
Za prvo predstavo so izbrali Finžgarjevo VERIGO. To dramsko delo ustreza njihovi programski usmeritvi , njeno sporočilo pa je aktualno tudi za današnji čas.
V VERIGI gre za gruntarski prav in pravdarstvo za vsako ceno. Gre za strast, ki je hujša od pohlepa, ki je slepa, razdiralna , strupena. Osnovno sporočilo VERIGE je svarilo in odgovor zoper zagrizenost in strupenost napuha. Fran Saleški Finžgar je o svojem delu zapisal; ” Zgodba je to in nič drugega, za ogledalo postavljena, kako strasti iz malenkosti porojene, spačijo obraz ljudski duši in jo preslepe, da tava in išče v temi, kar ji je v pogubo, ne vidi pa velikih, rešnih ciljev, do katerih vodi pot Ljubezni.”
Uprizoritev VERIGE je kot nalašč umeščena na začetek postnega časa, saj nam ponuja premislek o odpuščanju in naši ljubezni do bližnjega. Jezusova zapoved ljubezni je bila in ostaja izziv in preizkušnja tako našim prednikom kot tudi nam. Čeprav imamo občutek, da smo prednike na nek način presegli, pa lahko tudi ob igri VERIGA spoznamo, da so pasti sodobnega časa prav takšne, kot so bile včasih. Spoznali smo, da tožbe niso samo današnja moda, ampak so bile že od nekdaj sad napuha in umanjkanje ljubezni. Za razvedrilo pa ni manjkalo hudomušnih in smešnih zapletov, ki so nas nasmejali, kar priča tudi zelo dolg aplavz na koncu igre. Igre smo se udeležili odrasli skavtinje in skavti iz sedmih bratovščin, celo iz Celja so prišli. Hvala vam Grosupeljčani za ta prelep večer.

Za ogled slik klikni na sliko

Leto je hitro naokoli in tudi letos smo se podvizali v naši bratovščini, da smo izdelali butaro, katera krasi dohodno pot do cerkve. Nekaj delovne sile nam je odščipnil maturantski petek, saj kar nekaj skavtinj in skavtov ima otroke pri maturi.
Tako nas je začelo plesti butaro le peščica bratov in sester, pozneje pa so se nam ostali priključevali po svojih zmožnostih. Osmukali smo bršljanove vejice, navili dreto na palčke in veselo delo se je pričelo. Najprej smrekovo deblo,katero se je že eno leto sušilo, da ni tako težko, zatem pa smo naredili košati vrh z leskovih in oljčnih vej ter vse skupaj močno povezali z žico. Sledilo je povijanje plasti brinjevih vejic, zatem pa plasti bršljana in lepo cvetočega vresja. Bršljan in vresje si je sledilo v določenih razmakih in kar hitro smo bili pri koncu debla. Spletli smo še krono iz mladih, olistanih vej vrbe. Peter je prštimal kajle, mi pa smo dvignili butaro na ramena in jo odnesli do kake pol kilometra oddaljene cerkve, kjer smo jo veselo postavili pokonci in pritrdili z lesenimi kajlami.
Sedaj ponosna stoji pred kapelico na dohodni poti v cerkev. Res hvala vsem, ki smo pomagali pri nabiranju vresja in bršljana, domačinom, ki so nam kakor koli z materialom in z mislimi pomagali, da smo butaro lepo naredili in postavili.

Za ogled slik klikni na sliko

Letos se nam je zimovanje naše bratovščine kar nekam izmikalo. Enkrat niso imeli časa večina skavtov, pa spet ni bilo prostega župnijskega doma in tako dalje. Končno smo se odločili za termin enakonočja.
Že v petek popoldan smo se nastanili v prelepem župnijskem domu v Križevski vasi nad Dolskim, kakih sto metrov nad muzejsko hišo Jurija Vege. Zbralo se nas je 11 bratov in sester ter trije otroci. Po večerji nam je brat Tone podal zanimive teme, ki smo jih obravnavali skoraj do enajste ure zvečer. Tako zanimiva tema nas je dobesedni potegnila vase. Spat smo se podali polni vtisa na temo. Šel sem še malo ven, kjer sem si ogledal zvezde, ki so bile praktično nizko nad domom. V gozdu se je oglašal lajež jelena.
V soboto smo se prebudili v prelepo sončno jutro. Ptičje petje se je razlegalo po vsem pobočju, vmes pa so se drle šoje in žolne so nabijale z svojimi kljuni po deblih. Trobentic, vijolic, hostnikov, jetrnikov, lapuha, mačic in še več cvetja nas je pozdravljalo v rahlem vetrcu, ki je vlekel iz zasavske doline po pobočju navzgor. Po zajtrku smo se lotili še ene teme, ki nam jo je podal moderator Tone. Temo smo obdelovali do kosila. Pridružilo se nam je še nekaj skavtov, ki so zvečer žal odšli domov, kajti obveznosti so klicale. Po kosilu smo se odpeljali do vasi Dešen, kjer smo pustili avte ter peš nadaljevali kake tri četrt ure do oddaljenega kopa, kjer spravljajo apnenčasto rudo z vozički po žičnici v dolino v Kresniško tovarno apna. Med potjo smo naleteli na ovce in konje. Znanec in tukajšnji delavec Jozo nas je lepo sprejel in nam razkazal deponijo, kjer z vrha s kamioni spuščajo rudo do jaškov, pod katerimi po rovu vozičke žičnica prazne pripelje iz doline do sem, tu vozičke napolnijo in jih polne pošljejo po žičnici v dolino. Ogledali smo si ves proces na dnevnem kopu kot tudi v rovu, dolgem kakih dvesto metrov..Tu delajo samo trije fantje v vsaki izmeni. Delo je res trdo in vsaka čast fantom, na kako težek način si služijo vsakdanji kruh. Po ogledu se odpravimo nazaj v dom, kjer po večerji imamo še eno temo. Pridruži se nam tudi naš Domžalski duhovni asistent Janez, ki pa žal mora domov, saj jutranja nedeljska maša vabi. pozno se odpravimo polni vtisov na zaslužen počitek.
Nedeljsko jutro nas spet zbudi z sončnimi žarki, ki se veselo prebijajo skozi napol spuščene rolete v notranjost sobe. Pravi ptičji koncert nas dvigne z jogijev. Očarano poslušamo radost ptic, ki se veselijo novega dneva. Pozajtrkujemo in se počasi pripravimo na sveto mašo, ki jo je daroval naš duhovni asistent župnik Janez. Maša v prijetnem vzdušju prehitro mine. Spijemo kavo, malo se posladkamo in župnik Janez se mora posloviti. Mi počasi začnemo pakirati , očistiti je potrebno še celi dom, po kosilu pa se počasi, z fantastičnimi občutki podamo v dolino, novim izzivom naproti.
Bilo je enkratno a prekratko, smo si rekli in z molitvijo smo se razšli po domovih.

za ogled slik klikni na sliko

Mokrine so spet gostile tekmovalce invalide iz Slovenije in Avstrije. Dobili smo se pred penzionom v Mokrinah ( Nasffeld ). Lepo speljana in očiščena cesta nas je popeljala do višine 1470 m malo pod prelaz, kjer poteka meja med Italijo in Avstrijo. Tekmovalci so startali na višini 1630 m.
Po prijavi so tekmovalci odsmučali nekaj sto metrov nižje, kjer so si kupili smučarske karte. Z sedežnico so se odpeljali do vrha smučišča, kjer so potem imeli na voljo nekaj časa za ogled proge. Podal sem se peš do sredine proge, ker je bil tam lep razgled na spodnjo polovico proge, kjer sem snemal in slikal. Tekma se je odvijala v prelepem sončnem, toplem vremenu. Tekmovalci, pravi heroji, so se spuščali proti cilju in tekmovali z sabo in drugimi. Zadnjič na Ivarčkem sem mislil, kako strma je proga, ta v Mokrinah pa je še dosti bolj strma. Vse pohvale tekmovalcem, da so se spustili in tekmovali na tej progi. Nekaj prijavljenih tekmovalcev je manjkalo, zato je tekmovanje potekalo zelo hitro. Dobri dve uri in bilo je konec napetega tekmovanja.
Po tekmovanju smo dobili kosilo, po kosilu pa je sledila podelitev pokalov. Slovenski tekmovalci so v skoraj vsek kategorijah dobili pokale za prva tri mesta. Vse čestitke vam in zahvala Janezu Furlanu, da je kot soorganizator pomagal Alpe Jadran tekmovanju, da je tako lepo uspelo v tej prelepi soboti.

Za ogled filma klikni na spodnji link:
Tekmovanje invalidov

Za ogled slik klikni na sliko.

KUD Ligojna – Dramska sekcija SADIKA v letošnji sezoni pripravlja komedijo v treh dejanjih z naslovom KAM IZ ZADREGE.

Po lanski uspešnici » Pričarani ženin« smo se letos odločili, da na odru uprizorimo novo komedijo. Naša skupina pridno vadi, pripravlja kostume, sceno, glasbo in še mnogo majhnih a pomembnih stvari. Nič pa ne uide budnemu očesu režiserja Janeza Cankarja.

Komedija je postavljena v tipično kmečko okolje, kjer se prepletajo življenja preprostih a duhovitih ljudi. Oče Dominik je pravi človek za lepa dekleta in dobro kapljico, življenje mu kdaj pa kdaj zagreni žena Urša, pridna gospodinja in mati postavnega Franceta. Na drugi strani ceste je domačija Dominikovega najboljšega prijatelja Lipeta, njegove gospodovalne ženičke Monike, ter hčerke Tončke. Ustaljeno, dolgočasno življenje obeh družin postavi na glavo prihod lepe mlade Fanike, ki pride v vas na Uršino povabilo. Celotna kolobocija doseže svoj višek s prihodom Petronile, ki spozna pravega očeta njene hčere in tu se zabava šele prične……

KUD Ligojna – Dramska sekcija SADIKA je imela premiero v soboto 7. marca ob 19. uri. Ponovitve bodo, 14. marca ob 19.00 uri in 15. marca ob 15. uri. Uprizoritve bodo še v bližnji in daljni okolici – kje in kdaj- informacije dobite na tel. št. 051¸-652-320 in 051-311-580.

Vabimo vas na predstave in zagotavljamo, da boste ob njej pozabili na vsakdanje skrbi.

Za ogled slik klikni na sliko.

Lepa sončna sobota je zvabila Domžalske odrasle skavte v naravo. Namen je bil sicer pomoč pri izvedbi zimovanja Dolskih klanovcev, A se je pri njih nekaj obrnilo na glavo in je zimovanje odpadlo.
Tako se popoldan zberemo pred Domžalsko cerkvijo, kamor tudi pride voditeljica Dolskih klanovcev z možem in hčerkico. Tako jo skupaj mahnemo do vasice Korpe, kjer parkiramo. Tone nam je za popotnico na turo podal izjemno lepo duhovno misel.
Po molitvi se podamo v hrib mimo mnogih belih cvetov teloha skozi gozd po blatni cesti. Po prvi strmini in prvem počitku se podamo po stezi naprej. Spet nam je v veselje gledati bele telohove cvetove, tu, na grebenu pa naletimo tudi na rumene cvetove lapuha. Sonce nas prijetno greje skozi veje dreves, ko stopimo na plano, pa nam v obraz udari topla sapica, ki jo je ogrelo že skoraj spomladansko sonce. Ustavimo se pred kapelic, malo naprej pa se nam odpre prelep razgled na vrh Limbarske gore, kjer kraljuje velika cerkev svetega Valentina. Kar hitro smo pri njej. Tu nas pričaka tudi naša skavtinja Fanči z sinom. Okrepčamo in odčajčkamo se pri gostilni pod cerkvijo. Ker smo v zavetju, lepo nastavljamo obraze že skoraj žgočim sončnim žarkom. Dnevi so še kar kratki, zato se odpravimo počasi nazaj do izhodišča.
V krogu zbrani si podamo svoje občutke o tej lepi turi. Bilo je lepo in nepozabno, pa družili smo se v naravi, med prvimi cvetovi, znanilci prihajajoče pomladi. Držeć se za roke zmolimo OČE NAŠ in Angelčka za srečen povratek domov in za skorajšnje druženje.
Pot do betonske džungle prehitro mine.

za ogled slik klikni na sliko

Leto je hitro naokoli. Tako so tudi letos invalidi Slivenije prišli iz vseh koncev Slovenije v prelepi kraj pod mogočno Uršljo goro, na smučišče Iverčko nad Kotljami pri Slovenj Gradcu. Dolga proga, lepo urejena jih je sprejela.

Tekmovanje se je odvijalo na vrhnjem delu proge, pod ostenjem Uršlje gore. Pričakalo nas je megleno, turobno jutro. Za Koroško je bil za ta dan napovedan sneg. Z sedežnico so se invalidi in spremljevalci odpeljali do vrha smučišča. Na startu so se pojavili v več kategorijah; sedeči invalidi, slepi in slabovidni z spremljevalci, brez roke in noge, cerebralna paraliza, gluhi in naglušni….

Jaz sem se podal peš skozi zasneženi gozd. Sneg je bil lepo trd, tako da se mi nič vdiralo. Na vrh sem prišel malo pred začetkom tekmovanja. Tekmovalci so se z veliko vnemo podali na progo. Z občudovanjem sem jih gledal, kot vsako leto, ko ženo Simono vozim na tekmovanja po Sloveniji in Avstriji. Res so vztrajni, vsaka jim čast. Po strmini, ki sem jo komaj zmogel peš, se oni spustijo kot za šalo. Mislim, jaz ne smučam, ker nisem pristaš hitrosti in vijuganja, raje hodim peš, je bolj sigurno. S tekaškimi smučmi mi gre odlično, ker sem navajen že iz Prekmurja, kjer sem prej živel, za alpsko smučanje pa se nisem navdušil nikoli, pa čeprav sem v osrednji Sloveniji že 20 let.

Tekmovanje se je hitro odvijalo, okoli dvanajste ure pa je vnema tekmovalcev pregnala oblake in sonce je zasijalo v vsej svoji veličini. Lep dan, ki se je naredil kjlub drugačnim napovedim, je še bolj podžgal tekmovalce. Večina jih je v drugi vožnji dosegla boljše čase.

po končanem tekmovanju smo se odpeljali do dva km oddaljene gostilne Dular, kjer smo dobili kosilo in kjer se je odvijalo podelitev medalj. Žena Simona je letos bila tretja. Vse čestitke tekmovalcem, da so se lepo odrezali in se spet prijetno družili.
Slike na ogled z klikom na sliko.

Z voditeljico bokss Domžale ( mojo ženo ) sva se odzvala vabilu preko Skavt neta na kulturni dogodek, ki se je odvijal v kulturnem domu v Podpeči.
Dvorana me je prijetno presenetila, saj sem tukaj bil prvič in sem pričakoval kaj bolj manjšega. Oranžni kroji so jo dodobra napolnili, saj so prišli skupaj z domačimi in sorodniki pa tudi domačinov je bilo precej.
Na začetku se je oglasila Slovenska himna, sledil je pozdravni govor in uvod v prekrasen program.
Program so izvedle vse skavtske veje iz stega Brezovica 1. Volčiči so nam dodobra ogreli dlani in nas nasmejali z igro Urška in Povodni mož. Sledila je četa in vse veje do BOKSS.a. Videli smo zanimive intervjuje z čebelarjem, zelo lepo posrečeno plesno točko, pa Romeo in Julija, pa šolski razred, ki se je odpravljal v Vrbo k hiši dr. Franceta Prešerna, kraljevo razpoloženje in na koncu bokss z prikazom ob pesmi od trsa do vina. Za zaključek smo združno zapeli Skavtsko pesem.
Ura in pol programa je minila hitreje, kot če bi gledal ne vem kako napeti film. Po prireditvi je sledilo sladkanje z sladkim pecivom in poticami, ki so jih spekle pridne roke skavtskih staršev.
Hvala lepa za popestritev kulturnega dneva, ki nam bo še dolgo ostal v spominu.

za ogled slik klikni na sliko

Šestič zapored smo se v petek zvečer zbrali pred cerkvijo Marije V nebo vzete v Domžalah odrasli katoliški skavti iz Domžal. Po treh letih spet normalen zimski pohod, saj v zadnjih treh zimskih pohodih sploh ni bilo snega. Bolezen nam je prepolovila udeležbo, saj nas je prišlo samo 11 udeležencev. Kljub temu smo krenili z avti do Svete Trojice ter naprej do Jemčevega znamenja - kapelice na križpotju med Savsko in Moravško dolino ter cesto, ki pripelje z Domžalske strani. Po uvodni besedi prižgemo bakle. Plamenčki v rahlem nočnem vetrcu zatrepetajo, a kaj hitro obliznejo smolo in loj, obdan z gazo in veselo sprostijo obilo luči v noč. Oblačno vreme z nekaj poplesujočimi snežinkami je naredilo noč še bolj temno, kot je ob dolinskem svetlobnem onesnaženju običajno.
Zagrizemo se v prvo strmino, sneg prijetno zaškriplje pod vibram podplati, plamenčki pa nam poplesujoč po baklah veselo osvetljujejo noč. Hodimo zmerno, tako da je pogovor sproščujoč. Ob pogovoru in nekaj kratkih počitkih se z vrha Murovce v temno noč kar naenkrat oglasi mili glas zvončka. Ja kar hitro smo prišli do vrha. Okrepčamo se z požirki ognjene vode, takimi požirki, da napolni luknjo v zobni sklenini. Zbranim na vrhu preberem duhovno misel, ki jo potem razčlenimo. Po pogovoru se vpišemo v knjigo na vrhu. Sledi gasilska, zatem pa počasi nazaj ob dogorevajočih baklah do Jemčeve kapelice. Snežinke že bolj na gosto izvajajo svoje mehko pristajanje na nekaj dni starem snegu.
Ob kapelici zapojemo Angelčka varuha. Ob petju plamenčki na dogorevajočih baklah veselo poplesavajo v ritmu, ki jim ga narekuje veter. Počasi se odpravimo v dolino na Vir k našima odraslima skavtoma, kjer nas lepo pogostijo z sveže pečenimi rogljički in domačim okusnim čajem. Ob klepetu se kazalci na uri hitro pomaknejo čez polnoč, ko je treba voščiti besede zahvale za pogostitev in za skorajšnje snidenje.
Lepo je bilo, komaj čakamo naslednje leto.

Za ogled slik klikni na sliko

V meglenem jutru prejšnje sobote se odpeljeva v Savinjsko dolino. Pot do Šmartna ob Paki kljub megli kar hitro mine. Parkirava pri železniški postaji, kjer je že kar nekaj pripravljenih za na vzpon na Goro oljko.

Podamo se po zasneženi pokrajini do vasi Mali vrh ter naprej v lep, gosto rasel bukov gozd. Sneg škriplje pod podplati, mi pa gremo vse više in više po zasneženi poti mimo osamelih klopi, samotnih kapelic in samotnih hiš in hitro smo na sedlu, kjer se nam odpre pogled na Saleško stran Gore Oljke. Tudi druga stran je v megli, ki se vozi sem ter tja v rahlem vetrcu daleč pod nami. Mi smo seveda v tem Božjem svetišču že izven megle, sončni žarki pa prodirajo skozi bukove in smrekove veje. Podamo se naprej in že smo pri kapelici. Zmolimo za ta prelep dan, ki se nam obeta, z mislimi sva z našimi sestrami in brati v Kančevcih. Letos še nisva šla tja, ker ima Simona letos 10. pohod, drugo leto pa se potem vidimo tam. Gremo naprej in odpre se nam prelep pogled na cerkev Svetega Križa na Gori oljki ter na dom, ki se skriva v vnožju velike cerkve.

Dobimo trdo kuhano jajce, saj je ta vsakoletni pohod tudi blizu dneva Svete Neže, ko bi po ljudskem izročilu morale kure začeti nesti jajca. Okrepčamo se, damo kontrolne kartončke, zatem pa se podamo na ogled veličastne cerkve. Ob petju in molitvi pohodnikov ter prelepem sončnem dnevu srce vztrepeta. skoraj uro smo v cerkvi, škoda, da z rednimi mašami začnejo komaj meseca marca, ko imajo križev pot od Vimperka do Gore oljke. To mora biti veličasten križev pot. Mogoče letos gremo.

Vrnemo se v dom, kjer Simona dobi priznanje za deseti pohod, zatem pa se okrepčamo in počasi spustimo v dolino, kjer trdovratna megla še kar vztraja.Toda to nam ne pokvari dobrega razpoloženja in še lepšega dne, ki smo ga imeli.

za ogled slik klikni na sliko

   Prelep in zelo mrzel zimski dan  zvabi folkloriste iz Ligojne z svojimi otroci na plano. Skurit je potrebno malo preveč zaužite hrane skozi praznike, mraz pa je seveda naredil svoje vodnim curkom in kaplicam.

Pred pol deveto zjutraj se dobimo na Brezju, kjer se udeležimo svete maše. Po maši se priporočimo pred jaslicami in sveti materi Mariji, zatem pa nas pot vodi do Mojstrane. Pri elektrarni parkiramo, poskrbimo za gojzerje in sanke ter se odpravimo po sneženi, trdi podlagi  proti pravljični deželi. Res, da je bilo  najmanj -11 stopinj, a mraza zaradi suhega zraka sploh ni čutiti. Sneg škriplje pod gojzarji, sanke pa lepo drsijo po trdi snežni podlagi. Nekaj turistov se je že vračalo od slapa in zadišalo je po kuhanem vinu. Mislimo si, kako bo pasalo pri koči kaj “okrepčilnega”. Kako smo se zmotili ! Ko priškripljemo do doma pri Peričniku je ta zaprt, a lepo obnovljen. Nič ne bo z opojnim sredstvom. Odpravimo se do slapa Peričnik, ki nas sprejme v svoje nedrje v vsej svoji ledeni lepoti. Mraz je res naredil prelepe orgeljske piščali, ki visijo po 52 m steni. Očarani nad lepoto strmimo in občudujemo to Božjo stvaritev. Enotni smo si, da lepšega časa nismo mogli zadeti za ogled te pravljične dežele. Po ogledu, seveda se nam ni in ni dalo iti nazaj, se res počasi odpravimo nazaj do koče, kjer se okrepčamo in odžejamo.

Ker še ni dvanajst, sklenemo, da se odpravimo naprej v dolino Vrata. Zmrznjen sneg nas lepo drži na dober meter višine nad cesto, ki je nekje globoko pod nami.  Sneg spet škriplje pod gojzerji, mi pa hodimo mimo koč, ki se skrivajo pod mogočnimi stenami na malih jasah. Seveda je na strehah snega krepko okrog metra, da strehe komaj držijo. Tista ura, ob občudovanju narave, prehitro mine in naenkrat se znajdemo na zasneženem parkirnem prostoru. Še malo in že gremo mimo Šlajmarjevega doma do Aljaževega doma. Ostenje od Luknje do Cmira je kar zasneženo. Tudi Stenar ter ostenje Škrlatice je bolj slabo obloženo z snegom. Le sedlo med njima, na Rušju, je zabasano z snegom. Zazvoni zvon na Aljaževi kapelici. Okrepčamo se in odžejamo in počasi se bo treba otpravit nazaj v dolino, saj gore nad nami že dobivajo močno sončno svetlobo, na modrem nebu pa dobivajo nenavadni lesk. Sankašem je dol prijetneje, saj se precej poti peljejo, starejšim pa korak tudi lepo teče. Ob klepetu smo hitro pod slapom Peričnik, kjer pospravimo zadnje zaloge hrane in pijače, zatem pa se odpravimo mimo šumeče Triglavske Bistrice do parkirnega mesta. Prezadovoljni smo od celodnevnega izleta, skazi ga samo delo neke BARABE, ki je na Pavletovem avtomobilu zlomil brisalce. Upam, da ga bo že BOG kaznil za to dejanje. Vseeno se potolažimo in se odpeljemo v mraku proti domu.

OGLED SLIK Z KLIKOM NA SLIKO

Zbudimo se v megleno jutro. Megla nas spremlja do parkirišča Dolgi most, kjer se z tremi avtobusi odpravimo na morje. Letos je LMB v rokah Reških odraslih katoliških skavtov.

120 odraslih katoliških skavtinj in skavtov z nekaj otroci in z Katoliškimi Skavtinjami in Skavti CVD Golovec se za začetni krog ustavimo v Postojni, kjer nas Ženkov Peter pozdravi, nagovori nas še načelnica Katja in odgovorna za Alpe Adria, Karmen. V lepem sončnem dnevu pot ob pesmih prehitro mine in kar naenkrat se znajdemo v Reki. Pred katedralo Sv. Vida se zbiramo. Srečamo se z starimi prijatelji iz Italije, Avstrije in Hrvaške. Zbralo se nas je dobrih 400 skavtov. Izredno pripravljeni Hrvaški mladi in odrasli katoliški skavti so imeli kljub veliki množici vse niti v rokah.Veselje jih je gledati, kako tekoče jim gre od rok. Po sladkem zajtrku in čaju smo se še srečevali in pozdravljali z skavti iz regije AA.

V pozdravnem govoru nam je koordinator odraslih katoliških skavtov Hrvaške Ivan Lesinger povedal, da je Betlehemska luč resnično luč ljubezni, ki gori v nasih srcih. Po nagovoru smo se podali v stolnico Sv. Vida, kjer je mašo daroval Reški Nadškof  Ivan Devčić. Štirje skavti AA so skupno prižgali luč miru in  iz štirih sveč združno prižgali  svečo, s katero je Nadškov  prižgal  sveče na oltarju. V veselem vzdušju in ob pesmih maša prehitro mine. Po maši se odpeljemo v Opatijo, kjer imamo kosilo. Ob prijetnem druženju in klepetu se zatem odpravimo na plažo, ki sameva v turobnem, oblačnem vremenu. Sproščenost in veselje nad tem dnem in bližajočih se praznikih Turoben dan prežene. Ob zanimivi izkušnji zvočne masaže, ki jo izvaja Mojca in ob prižiganju svečk  se popoldan prevesi v večer. Sončni žarki za hribom predrejo oblake in vse zažari v prelepi ognjeni barvi.

Sledi še zahvala in obdarovanje vodilnih, zatem pa še skupna pesem in razdiranje kroga. Ognjeni  zahod  nas vse očara  in z prelepimi vtisi in mirom v srcu se poslovimo in se odpravimo do avtobusov.

Luč miru roma z nami v Slovenijo, kjer se pri Ženkotovi družinski kapelici na Dilcah pri Postojni ustavimo in prižgemo sveče. Zapojemo še Marijino pesem ter se ob vročem čaju in zelo dobrem pecivu z zaključnim krogom poslovimo.

VESEL  PRIHOD BOŽJEGA DETETA IN VSE DOBRO V NOVEM LETU ŽELIM VSEM.

ZA OGLED SLIK KLIK NA SLIKO

  Pregovor, bolj star - bolj nor in da pamet gre z leti navzdol vsaj za zdaj še ne drži. Odrasli skavtinje in skavti  Slovenije smo dokaz za to. Zavestno in samovoljno sem se odločil in doživel nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo. Z mladimi skavtinjami in skavti z roko v roki, v dobrem in slabem, soncu in dežju sem veselo pel in se veselil življenja. Kljub blatu, segajočem do gležnjev in čez, sem pri maši stoječ na prireditvenem prostoru podoživljal ponovno mladost, počutil sem se spet kot otrok, poln veselja in notranje sreče. Ravno v nedeljo, 27. 7. 2008 sem praznoval svoj 51. rojstni dan  in ni mi bilo treba ne čestitk, ne torte ne nazdravljanja. Kar sem doživel te tri dni tabora, je bilo največje darilo, kar so mi jo pripravili zagnani organizatorji in vsi udeleženci Jamboree-ja , hkrati pa spoznal, kaj smo mi tastari zamudili v svoji mladosti.

Še enkrat vsem, ki ste bili na Jamboree-ju najlepša hvala za tako veličastno darilo za rojstni dan.

Lep sončen dan nas je združil na parkirišču na Turjaku. Prišli smo z raznih krajev, volčiči, četa…. in odrasli skavti. Po molitvi in napotkih smo združno sklenjeni ob raznobarvni vrvici krenili proti gradu Turjak. Prelepo sonce nam je osvetljevalo pot, ptičje petje pa nam je vlivalo veselje v srce. Ob poti nas z nepokošenih travnikov pozdravlja razno barvno cvetje, na katerem se razkazujejo razno barvni metulji in pridne delavke čebele, ozračje pa je polno vonjav od cvetov bezga in akacije.

Na gradu Turjak nas g. Evgen z svojim perfektnim znanjem zgodovine in lepim pripovedovanjem popelje 500 let daleč nazaj. Kot bi gledal film, se vse odvija ob pripovedovanju pred našimi očmi. Po ogledu se razdelimo v skupine, kjer z reševanjem nalog začnemo pot. Pot, ki nas pelje po lepi učni gozdni poti skozi gozd, ki ga krasijo mnogotera drevesa. Gozdno cvetje se nam kar ponuja pred fotkiče, da jih ovekovečimo. Pot nas popelje pred Rašico na travnik, poln cvetja.Visoka trava z cvetjem valovi v vetru, od daleč pa se sliši pasji lajež. Seveda se približujemo vasi, kjer nas na domačiji pri cerkvici sv. Jerneja čaka Trubarjeva malica, katero so pripeljali z vasi Gradež. Ni se bati za skrivnost recepta Trubarjeve malice. Pojedino sestavljajo suha prosena kaša, s suhimi češpljami, KRHLAK, to je kruh s sadjem in kompot iz suhega sadja. Dobremu okusu botruje tudi krušna peč. kjer se kuha prosena kaša z dodatki.

Po malici, se odpravimo do Trubarjeve domačije, kjer nam vodnik g. Andrej Perhaj pove o Trubarju stvari, čisto nove in drugačne. Pripoveduje tako zavzeto, da se ob vsaki stopinji Trubarjeve poti kar prelevi v njegovo osebnost. Vse imamo pred očmi, kot film. Resnično, take govorce, ki nas z vsem bitjem vživi v dogajanje, bi rabili v Sloveniji še in še.

Kar težko je iti z domačije, a dan se je že nagnil krepko čez polovico, nas pa še čaka ena ura hoje do vasi Gradež nad Turjakom. Po ogledu cerkve Svetega Jerneja se podamo naprej skozi gozdove in čez cvetoče travnike do vzpetine nad Turjakom, kjer leži vas Gradež. Pridne vodičke društva za ohranjanje dediščine z Gradeža nas že čakajo, da nam razkažejo panj z čebelami, sušilnico sadja, Kogojevo domačijo in enkratno črno kuhinjo. Pod kozolcem pa nam domačin nazorno in izčrpno prikaže, kako so nekoč dedali z orodjem, ki je ohranjeno v vsej svoji lepoti nam na ogled.

Po ogledu se z molitvijo pred sušilnico sadja Bogu zahvalimo za ta prelep dan, da nas je združil in nam dal poučen in zanimiv pogled na zgodovino in na prelepo valovito velikolaško deželo, upravičeno imenovano tudi zibelka slovenske knjige. Zahvala pa tudi Meliti in Markotu, da sta nas zvabila v ta prečudoviti kraj.

V soboto zjutraj smo se začeli zbirati na parkirišču pri supernovi v Kranju. Prihajat smo začeli delegati iz skoraj vseh slovenskih bratovščin. Po pozdravnem govoru se podamo čez reko Savo do Jelenovega klanca, kjer nas pričakajo člani gorske reševalne službe iz Kranja. Po povedanem o izkopu rovov se podamo v notranjost hriba, prepletenega z obokanimi betoniranimi rovi. Čez nekaj časa pridemo na plano v kanjonu reke Kokre. Pod visoko obokanim mostom spet pripovedujejo člani GRS o čiščemju rovov, o tem, da bodo čez nekaj časa odprli rove tudi za širšo javnost. Ker je rovov kar nekaj km bodo seveda ogledi vodeni, da se ne bi kdo izgubil. Podamo se nazaj po drugem rovu in čez nekaj časa se po stopnicah povzpnemo na površje daleč nad reko Kokro, pri župnijskem domu in Prešernovem gledališču. Po zahvali našim voditeljem skozi podzemlje se podamo na sejo sveta ZBOKSS. Še prej se seveda okrepčamo z pecivom in čajem ter kavo, ki so jih odlično pripravile pridne roke Kranjskih sester in bratov.

Seja je lepo stekla. Po pozdravnem govoru načelnice Katje in podani duhovni misli načega DA Primoža se zakopamo v delo.Predlogi in debate si sledijo, nazadnje pa še vse potrdimo z rumenimi kartončki, ki so pomenili lepo beseda - ZA.

Sledi okusno in obilno ( repete ) kosilo, zatem pa se podamo z kartami mesta Kranj po znamenitostih tega lepega mesta. Odkrivamo točko za točko, pot pa nas vodi skozi stari del mesta, pa v kanjon reke Kokre, kjer prečkamo reko Kokro po vrvi in škripcu. Prelepi spusti so se vrstili z enega brega reke na drugega. Lepo presenečenje so nam pripravili Kranjčani in za vse izredno zanimivo. Marsikdo je prvič v življenju tako prečkal reko in vsi smo se počutili kar malo junake.

Pot nas vodi dalje po kanjonu ob žuboreči Kokri. Ob stezi nas pozdravljajo prvi pomladanski cvetovi, ptice pevke pa med šumečimi vejami izvajajo svoj koncert. Še po stopnicah navzgor in hitro smo v Prešernovem gaju. Poklonimo se pesniku v spomin, prepišemo verz z spomenika in počasi odrinemo spet v staro mestno jedro do Kersnikove spominske plošče pa do Bleiweisove hiše in naprej do hiše Janeza Puharja. Zatem skozi ozke uličice naprej in končno spet pridemo do izhodišča. Po okrepčilu se podamo nazaj v sejno sobo, kjer smo izglasovali nekaj sklepov o spremembi ustave. Izvolimo še poverjenico za program.Namesto Dragota je sedaj naša sestra Janica Hrastnik, poverjenik za mednarodne odnose pa je sedaj naš brat Marjan Peteh. Vsi smo bili na koncu zelo zadovoljni. Sledi podelitev priznanj našim zaslužnim članom. Tudi mladi ekipi SKAVT NET-a za izdelavo naše prelepe ZBOKSS-ove strani.

Sledi maša v veličastni cerkvi sv. Kancijana , ki jo daruje naš duhovni asistent Primož. Ob obilni pomoči ekipe SKAVT NET-a (kitare in petje) maša prehitro mine, kakor tudi dan, ki se je krepko prevesil v večer.

Naredimo še zaključni krog in podamo vtise današnjega dne. Vsi smo bili veseli, da so nam sestre in bratje iz Kranja pripravili tako čudovito poln dan, kar je prispevalo tudi sonce, ki je ves dan veselo sijalo na prizorišče dogajanja. Hvala vam iz vsega srca BOKSS Kranj in Bog vam povrni za dobroto in pridnost. Po razdrtju kroga in slovesu vsak z svojimi mislimi odhiti domov. Dolge sence se zarišejo v mesto Kranj, le stari del mesta z Cerkvijo sv. Kancijana še oblivajo zadnji oranžni sončni žarki in še polepšajo že tako bogat dan, ki smo ga polno preživeli.

Danes je cvetna nedelja. Odrasli skavti se dobimo ob pol osmih zjutraj pred cerkvijo Marije Vnebovzete, vsi z oljčnimi vejicami in butaricami, ki smo jih naredili pr Mert v petek zvečer, ter v krojih in z rutkami. Nekaj naših sester in bratov poje pri cerkvenem zboru.

Pride tudi nekaj mladih skavtov in njihovih voditeljev. Slavnost cvetne nedelje se hitro približuje. Ob osmi uri pride sprevod z ministranti in gospodom župnikom, duhovnim asistentom naše bratovščine, pred kapelico na Goričici, kjer ponosno stoji naša velika butara, ki smo jo postavili v petek zvečer. Sledi uvod v praznovanje cvetne nedelje z Evangelijem, kako pride Jezus v Jeruzalem, zatem pa blagoslov butar in olčnih vejic. Vse je pospremljeno z pesmimi našega cerkvenega zbora.

Zatem se v sprevodu podamo proti cerkvi. Spredaj gredo ministranti z križem, zatem pevci z prekrasno pesmijo, za njimi pa gospod župnik, skavti in ostalo občestvo. Kako lepo je gledati vesele obraze otrok in odraslih, ki držijo v rokah butare, narejene doma. Veliko truda je bilo vloženega v njihove izdelave, zato sije ponos in tudi veselje ob prazniku iz njihovih oči. Maša v veselem vzdušju prehitro mine.

Odrasli skavti se po maši dobimo pred cerkvijo, saj danes ob 15. uri beremo križev pot v naši cerkvi.

Veseli in zadovoljni se podamo domov.

Butaro smo postavili že v mraku, sedaj pa sledi srečanje bratovščine Domžale, ki ga imamo vsak drugi petek v mesecu.

Zbrali smo se pri Urški in Petru, kjer smo popoldan izdelovali butaro za h cerkvi in male butarice za domov. Precej se nas je zbralo, nekaj pa jih je imelo obveznosti. Nekaj skavtov je še poravnalo članarino za to leto, sedaj nas je 19 odraslih katoliških skavtinj in skavtov v Domžalski bratovščini, pet več kot lani. Odlično nam gre. Na Jamboree pa se nas je prijavilo 8 sester in bratov, trije pa bodo še prišli verjetno naknadno, ko izvedo, kako bo z dopusti.

Srečanje smo začeli z molitvijo in duhovno mislijo. Sledilo je delo. Delo z drevesnimi listi in časopisnimi listi ter vodo. Naša voditeljica bratovščine se z temi izdelki ukvarja kar nekaj časa, zato smo si izbrali to temo na srečanju, da tudi drugi vidijo, kako se to dela. Natrgali smo časopisni papir, ga dali v multipraktik, dodali drevesno listje, vse zalili z malo vode in miksanje se je začelo. Kar hitro je iz tega postala gosta, fino mleta kaša. V plastične krožnike smo dali tanko folijo za živila, da se kaša, ko se bo sušila nekaj dni, ne prime na krožnik ( lahko je tudi drug model ). Vsak je dobil en kupček kaše, katerega smo razporedili in izoblikovali po krožniku, zatem pa z gobico popivnali odvečno vodo, katera se je nabirala na dnu krožnika. Kar hitro je minila urca.

Sledil je še ostali del. Kaj smo delali od prejšnjega srečanja in kaj bomo delali do naslednjega srečanja.

V prisrčnem vzdušju smo končali srečanje in z molitvijo smo se poslovili od naših današnjih gostiteljev Urške in Petra, ko se je ura že približevala polnoči. Hvala jima za ta prelep dan, ki smo ga tako bogato končali. Bog povrni.

Domžalski odrasli katoliški skavtinje in skavti smo že šesto leto delali butaro za cvetno nedeljo.

Zbrali smo se pr Mert, pri našima odraslima skavtoma Urški in Petru. Pri njih se dosti dogaja, saj imajo kmetijo. Odrasli skavti tam že nekaj let prirejamo trganje in ličkanje koruze, ki je še sedaj veselo v okras obešena pod streho, ko teden dni pred cvetno nedeljo nabiramo bršljan za butaro, ga shranimo pri njih, v petek pred cvetno nedeljo pa se pri njih zberemo za povezovanje butare.

Tako smo se tudi ta petek po službi zbrali pri njih. Po molitvi se je začelo. Smrekovo deblo 14 metrov dolgo smo dali na koze, nasmukali smo še bršljan, ki je bil ne večjih vejah, večina smo ga pa tako že nasmukali prejšnjo nedeljo, po križevem potu na Sveti Trojici, kjer smo sodelovali pri branju na postajah in nošenju križa, ko smo nabirali bršljan in vresje. Deblu smo vrh oblekli z dolgimi leskovimi vejami, katere smo z žico pritrdili na deblo. Zatem smo dodali oljčne olistane veje, pa veje brina ter vresja in pušpana. Ko sta to naši vezalki Urška in Maja lepo povezali z dreto, smo prišli na vrsto podajalci. Plast za plastjo bršljana in vresja sta vezali in kar hitro smo se približali spodnjemu delu debla. Gregor je tisti čas skočil še po vrbove veje za krono, ki bo krasila spodnji del butare. Večeriti se je začelo, vrabci in kosi so začeli svoj večerni koncert. Tako lepo jih je poslušati, kako se veselijo življenja, si iščejo partnerja za skorajšnje gnezdenje in ustvarjanje novega življenja. Ne bo dolgo, ko bodo iz gnezd pogledovali zvedavi pogledi drobnih, vedno lačnih mladičev z rumeno obrobljenimi kljuni.

Urška je prinesla okusen domač čaj in tople, z marmelado polne buhteljne. Za hip smo prekinili delo, saj je ostalo še samo vezanje večbarvnih trakov iz krep papirja in izdelava krone iz vrbovih vej. Ob poslušanju ptičjega večernega koncerta je stekel sproščen pogovor.

Mrak je že padel na domačijo, ko smo navezali zadnje trakove in krono, zato smo se odločili, da bi butaro kar danes postavili pri kapelici na Goričici, pod Domžalsko cerkvijo Marije vnebovzete. Strinjali smo se, zato smo butaro naložili na ramena ter jo veselo odnesli do 600 m oddaljene cerkve, Peter je dodal še sekiro in kajle, da bo za pritrditev. Kar hitro smo pri cerkvi, kjer smo butaro postavili v zato narejeno betonsko luknjo, jo podkajlali in končali za ta dan dobro delo. Zmolili smo še z prošnjo, da naj butara klubuje vetru in morebitnemu slabemu vremenu naslednji teden.

Veseli smo se podali nazaj do Mertovih, kjer nas je spet čakalo okrepčilo.

Na prelep sončen dan se je na smučišču Stari Stani na Golteh odvijalo državno prvenstvo v veleslalomu za invalide iz Slovenije in Hrvaške.

Z ženo Simono se pripeljeva do gondole na Radegundi nad Mozirjem. Kljub pol osmi uri je lepo vreme privabilo že veliko množico smučarjev, željnih smučarskih užitkov. Gondola nas popelje 1000 višinskih metrov visoko do hotela Golte. Sva med prvimi od tekmovalcev. Gondole vozijo vsakih petnajst minut, ena gor, druga dol. Hitro se naberejo invalidi tekmovalci in njihovi spremljevalci. Z dvosedežnico se odpeljemo do Starih Stanov, kjer je že pripravljeno smučišće za tekmovalce. Sledi ogled proge zatem pa dodelitev štartnih številk ter bonov za prehrano in pijačo. Ob 10 uri so se v smučino pognali 103 smučarji v več kategorijah. Invalidi brez roke ali noge, invalidi paraplegiki v sedeči kategoriji ter gluhi in naglušni. V dobrih treh urah so opravili dva teka, zatem pa smo se v prekrasnem sončnem dnevu podali nazaj do hotela Golte na 1440 m višine, kjer smo se okrepčali. Sledilo je podeljevanje medalj za prve tri iz vsake kategorije.

Simona Pivar je v kategoriji cerebralne paralize SLW - 9 za SONČNI ŽAREK dosegla odlično drugo mesto in gre na meddržavno prvenstvo 1. 3. 2008 v Mokrine v Avstrijo. Čestitke voditeljici BOKSS Domžale za ta uspeh.

Že so se začele risati dolge sence po dolini, ko smo se z gondolo podali nazaj v dolino in veseli domov.

Prelep sončen dan me je zvabil iz štirih sten v naravo. Prijetna toplota mi takoj napove, da bo lep sprehod. Kam bi se del? Grem na Šumberk pogledat, kako je kaj z prvimi spomladanskimi cvetlicami. Noge me ponesejo do mostu čez Kamniško Bistrico. Odpre se mi lep pogled na sončne Kamniško-Savinjske alpe. Ravno so z ribogojnice spuščali postrvi v ledeno hladno Bistrico. Pa je to v redu? Bistrica ni preveč čista voda, ko stopaš po poti, ki je speljana ob njenem bregu, ti hitro v nos prinese rahel vetrič čudne vonjave. Ribe, velike kar okoli 20 cm, rabijo nekaj časa, da splavajo od mesta izpusta. Kar smilile so se mi, saj so jih do te mere verjetno hranili in imeli v bolj čisti vodi od te, v katero so jih vložili.

Podam se naprej čez most, kateri je samo za pešce in kolesarje in hitro sem na pobočju 355 m visokega Šumberka, po katerem je speljana trim steza z več točkami razgibalnimi vajami. Že takoj na začetku me lepo pozdravijo v sonce gledajoči cvetovi spomladanskega Žafrana. Pogled med debelo listno preprogo mi hitro razkrije, da se je novo rojstvo v letošnjem letu dodobra začelo razvijati. Hrastovi plodovi začenjajo dobivati koreninice, zeleni Telohi Hostniki kimajo v rahlem vetrcu vsepovsod, kamor pogledaš, trobentice pa tudi lepo cvetijo ali pa so še v popkih. Malo pod vrhom naletim na Lapuh in bele kimajoče cvetove Zvončkov in modre cvetove Jetrnikov. Lepo je tu gori, med krošnjami, ki so še brez listov. Pogled na Kamniške Alpe čez daleč spodaj žuborečo Kamniško Bistrico je enkraten. Pot me vodi naprej čez potok Rača, katera se ravno pod Šumberkom izliva v Kamniško Bistrico. Na vzhodni strani, tam proti Dobu, spet ljudje veselo kurijo podrast. Upam, da gasilci ne bodo imeli spet delo. Odidem proti Bistrici. V zavetju hiše naletim na precej Marjetic, Regratov cvet je odprt v vsej svoji veličini, naletim pa že tudi na regratovo lučko.Na bregu Bistrice med vejami nešprl zaslišim ptičje petje in frfotanje, na vodni gladini pa jato divjih rac, ki veselo jejo hrano, ki jim jo mečejo na drugi strani struge stoječi otroci z mamicami in očki. Kako je lepo pogledati otroške žive učke, ko race vzamejo njihovo hrano z gladine vode.

Čez Šumberk prileti par Kanj in nekajkrat zaokroži nad nami, zatem pa se izgubi za vrhom Šumberka proti Ihanu.

Popoldan se preveša proti večeru, postane hladneje in počasi se odpravim domov. Lepa tri urna tura in nekaj km prehojene poti prijetno dene po kosilu. Zahvalim se Bogu za ta nepozabni popoldan in s pogledom na Njegovo stvaritev počasi mahnem proti domu.

PETEK zjutraj je. Danes je kulturni praznik, dela prost dan. Zbudimo se v prelep sončni dan. Po jutranjem okrepčilu se odpeljeva z našo voditeljico bratovščine do cerkve v Domžalah. Cele Kamniško Savinjske alpe in Karavanke so zaradi čistega zraka na dosegu roke. Kot da bi jih nekdo postavil na Domžalsko polje za zadnjimi hišami. Zbor imamo ob 9. uri. Prihajati začnejo naši odrasli skavtinje in skavti. Naložimo se v avtomobile ter se odpeljemo mimo vasi Klopce v hrib visoko nad Savsko dolino pod pobočje Murovice in Ciclja ter nekoliko oddaljenega Svetega Miklavža. Ker gospod župnik Marko v Dolu igra šah na turnirju, se še spotoma tam ustavimo za ključe od doma duhovnosti, kjer bomo prebivali naslednje tri dni.

Pripeljemo se do cerkve Svetega Križa v Križevski vasi. Na lepem hribčku malo nad cerkvijo nas pozdravi lep dom, ves obsijan od sonca. Po parkiranju odnesemo stvari v dom ter se namestimo. Ker smo za tri dni skuhali večinoma doma, tu bomo samo kuhali makarone, polento in še kaj, imamo prihranjenega veliko časa, katerega bi porabili za kuho.

Obesimo državno in ZBOKSS-ovo zastavo ob pesmi združeni v krogu na prelepem soncu. Po pozdravnem govoru se gremo igro. Z klopko volne, ki roma od skavta do skavta, se spoznavamo, s tem naredimo lepo mrežo. Seznanimo se še z potekom tridnevnega tabora, program pa bo tako tudi izstavljen na oglasnem mestu in si ga bo vsak lahko prebral. Sledi kosilo, po njem pa priprava postelj ( v domu je 30 jogijev ). Rjuhe in spalke imamo zato s sabo, dom je pa lepo ogrevan z centralno.

Popoldne gremo na ogled veličastne cerkve Svetega Križa, ki mogočno stoji nad dolino ter se ogleduje v srebrnem traku reke Save, katera teče daleč tam doli v dolini. V cerkvi zapojemo dve pesmi, akustičnost je fantastična. Po ogledu se podamo še na pokopališče, saj je naša sestra Fani iz teh krajev doma.

Podamo se od cerkve do nekaj sto metrov oddaljene domačije Barona Jurija Vege, kjer nas sprejme gospodar. Pred doprsnim kipom matematika in izumitelja nam gospodar poda nekaj besed o Juriju Vegi, zatem pa nas povabi v muzej, kjer si ogledamo razstavljeni možnar, katerega je Vega izpopolnil ter seveda polno izračunov o bitkah, v katerih se je boril ali jih vodil Jurij Vega. V veliko pomoč nam je tudi infomat, ki nam izčrpno poda življenje Jurija Vege v sliki in besedi.

Po ogledu se podamo nazaj do doma, saj se že večeri, pripraviti moramo večerjo. Poslikam prelep sončni zahod. Pripravimo se za večer. Bakle in svetilke romajo iz nahrbtnikov. Danes je 5. tradicionalni nočni izhod na Murovico, letos z te strani. Pride še naš gospod župnik Janez. Ker jutri goduje Polona, hčerka od našega skavta pa nosi to lepo ime in je seveda tudi z nami na taboru, se spodobi, da dobi kakšno darilo.

Ob 20. uri se podamo z prižganimi baklami do 45 minut oddaljenega vrha Murovica. Tema je kot v rogu. Prvi dan prvega krajca lune je že pred sedmo poniknil za obzorje, oddaljeno svetlobno onesnaženje iz Ljubljane pa tu ne pride do takega izraza. Zato so pa zvezde velike, čisto nad našimi glavami. Peter in Janez imata astronomijo v malem prstu, zato nam sedaj navdušeno pokažeta vsa ozvezdja in zvezde, ki se od tu v tem času vidijo. Spoštovanje in občutek, da so zvezde čisto nad našimi glavami v tej jasni noči, bi se človek kdaj pa kdaj skoraj sklonil, da jih z glavo ne bi sklatil z nebesnega svoda. Ni dolgo, ko se zasliši mili glasek večjega in manjšega zvončka z vrha Murovice. Pogled na z svetlobo onesnaženo Ljubljano je lep. Ugotavljamo, kje je kaj v Ljubljani. Zapiha hladnejši veter, zato se po eni gasilski postavitvi pred objektivom počasi odpravimo nazaj proti Križevski vasi do doma.

Sledi kulturni večer, po njem pa branje zgod in nezgod Skavta Petra, ki ga je napisal Fran Miličinski, za lepši spanec, ki sledi.

SOBOTA zjutraj nam prinese nekaj oblakov, meja med njimi in jasnino je ravno nekje nad nami. Adijo lep sončni vzhod. A že po zajtrku so sončni žarki popili oblake in naredil se je prekrasen dan, ki smo ga izkoristili za izlet na bližnji Cicelj in do nekoliko oddaljenega Svetega Miklavža. Dve skavtinji sta ostali v domu. Malo od utrujenosti več pa zaradi izdelave potnih znamenj na poti, ki jo bomo popoldne prehodili in se učili znamenj. Mi smo kar hitro prišli do Ciclja. Pot je posejana z zelenimi Hostniki in modrimi Jetrniki, ki lepo kimajo v rahlem vetrcu. Z vrha Ciclja se spustimo še do cerkve Sv. Miklavža, zavetnika splavarjev. Kraljuje mogočno nad reko Savo, nekdaj, ko so tu še splavarili, je ta zavetnik pridno pazil na splavarje, oni pa so se mu z prošnjami priporočali. Spustimo se po lepi poti skozi Veliko vas. Pobočje kar puhti od toplote, zato je na travniku polno belih zvončkov, rumenih trobentic in regratovih cvetov, nežnih marjetic in vijoličnega pljučnika. Ob vsej tej lepoti se podamo do našega domovanja, kjer že diši in nam draži želodce. Lepa tura. Z 8 in 6 letnima puncama smo jo prehodili v dveh urah.

Po Božjih dobrotah sledi test o potnih znamenjih ter Morsejeva abeceda, nakar smo to šli še naredit v naravo, na pravo pot. Prišlo je še nekaj naših skavtov, veselje je na višku. Hitro je večer, ki ga preživimo ob duhovni misli, katero razlčenjujemo in se pogovarjamo o življenju. Žal mora večina oditi domov, saj jutri morajo po svoje skavte iz čete, ki zimuje v Bohinjski Bistrici. Tako ostanem sam z tremi skavtinjami. Po molitvi nas hitro zmanjka.

NEDELJA je čas za slovo. Pospravimo dom bolj kot smo ga dobili, po zajtrku snamemo še zastave in ob veliki zahvali Bogu za te tri polne dni, ki nam jih je bilo dano preživeti v tem lepem okolju odpeljemo domov.

Meglena zavesa nas neznosno potiska h tlom. A res ni nikjer nobenega sonca? Kaj, če bi se podali na ogled mesta, kjer bomo imeli odrasli skavtinje in skavti iz Domžal zimski tabor, ki bo trajal od 8. do 10. 2. 2008.

Ideja ni bila neumna, ko pa ves dopoldan poslušamo po radiu, kako se višje nad kotlino kopajo v soncu. Po kosilu se na hitro odpraviva z ženo, voditeljico bratovščine Domžale, do vasi Klopce, kjer naju počaka Fani, ena od skavtinj naše bratovščine. Je na obisku pri svojih starših. Ker je še pri njih megla, sonce pa se že prebija skozi megleno zaveso, se na hitro odpeljemo do Križevske vasi, katere hiše raztresene po pobočju Murovce in Ciclja vabijo pohodnike iz doline v svoj objem.

Križevska vas nam vsa v soncu izreče sončno in toplo dobrodošlico, pohodnikov je polno, pa tudi domačini se nastavljajo toplim sončnim žarkom. Dobimo se z Dolskim gospodom župnikom, ki nam rade volje pokaže mesto za prenočišča. Najmanj 40 oseb bo lahko prespalo, toliko je namreč jogijev v sobah, potem sta še dva velika prostora za duhovne aktivnosti in za zaužitje hrane, pa tudi prostor za mašo je v tem lepem župnijskem domu z lepim ličnim oltarjem.

Megla v dolini lepo skriva reko Savo, tudi ljubljanska kotlina se kopa v megli. Cerkev Svetega Križa stoji mogočno nad dolino, na drugi strani meglene kotline pa se dvigujejo Janče.

Kaj hočemo, zimski dnevi so še vedno zelo kratki, zato se počasi odpravimo v megleno kotlino domov.

8. FEBRUARJA ZVEČER IMAMO NOČNI POHOD NA MUROVCO, ki bo v sklopu našega zimskega tabora, ZATO VABLJENI, DA SE NAM NA POHODU PRIDRUŽITE. Rabite samo bakle in dobro voljo. hoje bo na vrh in nazaj za dve dobri uri.

Odrasli katoliški skavtinje in skavti iz Domžal smo že septembra na prvem srečanju imeli v programu pohod na Goro Oljko , ki naj bi ga izvedli januarja . Med tehtanjem , a naj gremo v Kančevce na duhovni vikend ali izhod na Goro Oljko , je prevladal izhod . Tako smo se dobili v soboto zjutraj pred Domžalsko cerkvijo ter se prek Trojan popeljali v Savinjsko dolino , kjer nas je pričakalo sicer oblačno , a za ta letni čas izredno toplo zimsko vreme . Že z ceste mimo Prekope proti Šempetru nas pozdravi naš današnji cilj .

Med Savinjsko in Šaleško dolino se med številnimi griči dviga osamela vzpetina , vidna iz vseh koncev dolin , ki jo obkrožajo . Kakor okras na glavi stoji na njenem vrhu cerkev z dvema zvonikoma . Najbrž je šel le malokdo skozi te kraje , ne da bi ga nagovorila njena lepota . To je Gora Oljka, ki si tega imena ne zasluži zaradi svoje višine. S svojimi 734 metri se skrije pod tisočaki. Njeno ime ima globljo vsebino. Gora je namreč kraj ravno na pol poti med nebom in zemljo. Dviga se nad ostalo pokrajino in se kakor naravna lestev vzpenja proti nebu. Gora s to svojo simbolno govorico privablja človeka v njegovem hrepenenju po nebesih, da se povzpne do vrha in išče stika z Bogom, ki prihaja na zemljo, da bi človeka dvignil v nebo. Zato so gore že od nekdaj sveti kraji za vse ljudi, ki iščejo Boga. Cerkev Svetega Križa na Gori Oljki so z darovi vernikov in ob izdatni pomoči domačinov gradili med leti 1754 do 1757. Začelo se je zlato obdobje te božje poti. Število romarjev je bilo iz leta v leto večje. Kjub dvakratnemu požaru, ki sta cerkev dotal upepelila, so vedno znova postavili cerkev nazaj. Sedaj lepa zidana in prenovljena čaka vernike in romarje, da pridejo v njeno svetišče. Parkirali smo pri železniški postaji Šmartno ob Paki ter se peš podali proti gori, s katere nas je zvedavo opazovala cerkev. Cesta med hišami se hitro izgubi v stezo, ki vodi skozi gozd proti vrhu. Skozi listje kukajo cvetovi Hostnika, zelenega teloha in lepih rumenih trobentic. Tudi žolne so veselo udarjale po deblih ter iskale hrane. Na poti se je od nevem kod vzel deževnik, dolg skoraj 30 cm. Ob klepetu pot mimo kapelic, ki jih je po pobočju polno, hitro mine. Z kapelice pod cerkvijo zazvoni mili glas zvončka. Za srečo, za želje. Ker je ta dan tudi pohod Zdravju naproti nas dohiteva in prehiteva vse več ta hitrih pohodnikov.

Tudi mi pridemo do doma na Gori Oljki, kjer nam ponudijo čaj in seveda trdo kuhano jajce. To je tukaj običaj, saj je pohod v soboto okoli Svete Neže in po starih običajih po dnevu Svete Neže začnejo kure nest jajca. Okrepčali smo se, zatem pa pogledali notranjost cerkve. Izredno lep oltar nas vse navduši, Kipi so vsi v naravni človeški velikosti.

Glavni oltar je zelo lep, tako po obliki kot po vsebini prikazanega. Jezusa vidimo na tem oltarju trikrat. Po sredi oltarja ga spremljamo od spodaj navzgor po njegovi poti. Najprej sedi za mizo z dvanajsterimi. Tri leta jih je klical, naj hodijo za njim. Pri zadnji večerji jim ponuja kruh in vino. Po večerji ga vidimo na sliki v vrtu Getsemani. Tam je v krvavem potu znova in znova gledal pot, ki je še pred njim in je prosil Očeta, da mu je še nebi bilo treba prehoditi. Nazadnje se je popolnoma prepustil njegovi volji in stopil na pot križa. Visoko pod kupolo prezbiterija je tretja Jezusova podoba. Njegova smrt na križu.

Zatem si ogledamo še spodnje svetišče, pod cerkvijo, kot ene vrste katakomba. Razgled z Gore oljke sicer dobršen del zakrivajo drevesa, a se čez streho doma vseeno lepo vidijo Kamniško Savinjske alpe, na jug in vzhod pa Savinjsko hribovje. Na sever pa čez zamegljeno, od termoelektrarne Šoštanj zakajeno dolino še Uršlja Gora, kjer se na njeni pleši lepo vidi dom in seveda železni kup (pretvornik-antena). Kar težko se je odločiti za spust v megleno dolino, zato še nekaj časa kramljamo ter ogledujemo okolico. V cerkvi zmolimo za srečen povratek in se počasi odpravimo z prelepe romarske gore.

Kot vsako leto na Silvestra smo se tudi konec prejšnjega leta Domžalski odrasli skavti podali v objem ledenih draguljev, kristalov in okraskov. Mrzlo vreme nas vedno zvabi v naravo k vodi , saj vemo, da nekaj dnevni mraz ustvarja prave Božje stvaritve. Minus 8 stopinj nam, toplo oblečenim, nič ne more. V prelepen, jasnem vremenu smo se podali na pot. Tisto malo snega zaškripa pod gojzerji, Triglavska Bistrica pa nam poje melodije, ko se poganja po strugi čez skalne balvane, na katerih so prelepi skladi ledu izoblikovani v raznorazne skulpture, diamante in dragulje. Srce je zapelo od lepote, ki nas je obdajala. Bolj smo se približevali slapu, več je bilo lepo oblikovanega ledu v strugi. Čeprav smo zaradi fotografiranja eno uro hoje potegnili v krepki dve, nam ni žal. Kako smo se zabavali, ko smo ugotavljali, kaj kateri okrasek ali skulptura pomenijo. To je bilo obilo smeha ob razno raznih imenih. Končno pridemo do dozidane koče pri Peričniku. Topel čaj bi se prilegel, a kljub trumi obiskovalcev, ki so prišli v to Božje svetišče, je koča bila trdno zaprta. Podali smo se naprej do mostu, tam pa se nam je odprla vsa lepota, zaradi katere smo se podali sem. Ledene orgelske piščali nekaj deset metrov visoke so nas zviška gledale z oddaljene skale, vodovje slapu pa je donelo nepozabno hvalnico tej lepoti v Božjem vrtu. Podali smo se še do slapu, ki je pršel vodovje daleč okoli in kam so kapljice padle je takoj zamrznilo. Zato smo se previdno spustili nazaj ter čez dobro uro po okrepčilu iz nahrbtnika počasi ob vsej lepoti odšli nazaj v Mojstrano, kjer smo imeli parkirane avte. Med potjo nazaj pa smo še seveda odkrivali nove in nove skulpture in okraske iz ledu. Zmolili smo še za srečen povratek in se podali nazaj v megleno ljubljansko kotlino.

Veseli se o sestra in brat , danes je spet lep dan in z Božjo pomočjo ga bomo naredili še lepšega . Duša je vznemirjena srce pa veselo vzklika – LUČ MIRU je med nami , podelimo jo z vsemi .

Odrasli skavti smo se prvi dan vstopa Slovenije v schengensko območje navsezgodaj zjutraj odpravili na pot z namenom izmenjave luči miru iz Betlehema. Iz Slovenije sta nas v avstrijski Friesach (po slovensko Breže) popeljala dva avtobusa – eden preko Štajerske, drugi pa preko Gorenjske. V Kranju smo pobrali še sestre in brate iz Kranja in Škofje Loke , v Tržiču pa še brata z Jesenic .

Po meglenem jutru nas je pozdravilo sonce na poti proti Ljubelju . Gore nad Ljubeljem so se odele v žerjave barve , žarele so kot ogenj , katerega smo v lanternah peljali s sabo v Avstrijo in nam grelo srca v sicer mrzlem zimskem dnevu. Srečanje se je začelo v mestni hiši. Po vpisu in ko smo dobili bone in prospekte ter lepo okrašen podstavek z svečko , ki smo jo prižgali ob koncu maše nas je čakalo še eno presenečenje . Gostitelji so bili oblečeni v srednjeveška oblačila. Po srednjeveških fanfarah in povorki okoli po dvorišču v ritmu bobnov so sledili pozdravni govori . Zatem smo se odpravili v cerkev.

Sledilo je skupno bogoslužje v cerkvi sv. Bartolomeja, ki jo je vodil celovški škof

GOSPOD dr.ALOIS SCHWARZ

. Maša je lepo potekala v pravem skavtskem duhu . Zelo lep občutek je, saj nas je gospod škof pozdravil v vseh štirih jezikih . Drugo berilo in prošnja sta bila v slovenskem jeziku. Po končani maši so prinesli plamen iz Betlehema pred oltar od koder se je kot dar ob pesmi prenesel do vsakega izmed prisotnih. Čeprav smo bili z štirih držav smo vsi čutili povezanost med seboj. Med nami ni razlik. Smo skavti, ki hočemo in delamo dobro in povezujemo vse ljudi.

Po končani maši smo se po skupinah odpravili na voden ogled srednjeveškega mesta. V srednjem veku je bilo mesto zelo pomembno , saj je imelo 20 cerkva ter lastno kovnico denarja. Da so nekoč na tem ozemlju živeli Slovenci priča tudi dejstvo, da večina zemljepisnih imen gora, rek in naselij izvira iz slovenskega jezika. Tudi cerkvica nad veličastno cerkvijo sv . Bartolomeja stoji na Petrovem hribu in je cerkvica sv . Petra . Kasneje je pomembnost in veličina mesta nazadovala, vendar je ohranjeno še veliko srednjeveške arhitekture.

Po ogledu je sledilo kosilo, ki so ga pripravili domači skavti. Po kosilu je bilo še nekaj časa , zato sem se podal do cerkvice sv . Petra , od koder je veličasten pogled na srednejveški Breže . Zaključni krog smo naredili pred osnovno šolo Franca Jožefa in se lepo poslovili od prijateljev. Skoraj polna luna je začela svojo pot po nebesnem svodu , ko smo se odpravljali . Povabljeni smo bili, da se drugo leto spet srečamo in sicer na hrvaškem v Opatiji .Polni lepih vtisov smo peljali proti domovini. Zbralo se nas je okoli 350 skavtov iz Italije, Avstrije, Hrvaške in Slovenije.
Na mejnem prehodu Ljubelj smo se srečali še z predstavniki ZSKSS , izmenjali luč miru in s tem zaznamovali vstop slovenske države v schengensko območje. Hvala vsem organizatorjem in sodelujočim za čudovito preživeto sončno soboto .

V soboto, 24.11. 2007, so naše sestre in bratje skavti – varovanci CVD Golovec dali skavtsko obljubo. Vse, ki jih poznamo, ki imamo radi naravo, skavte, druženje, Boga, ki nam je dragoceno življenje, so povabili, da se pridružimo na tem svečanem dogodku skavtskih obljub.

Zbrali smo se na Bregu pri cerkvi Svete Cecilije ( pri Kapucinih ) v Celju . Sledil je pozdravni govor . Sestra Metka nas je v imenu Celjske Bratovščine toplo pozdravila , Brat Martin pa nam je podal zgodovino varovancev CVD -ja Golovec pri Celju. Zbralo se nas je precej odraslih skavtov iz Ljubljane , Domžal , Šentjurja , Mozirja , Maribora in seveda domačih skavtov. Vsi smo se predstavljali , ko smo veselo lovili žogo , ki jo je sestra Metka metala od skavta do skavta ter do naših varovancev , ki so dali pozneje obljube .

Sledila je orientacija , ki je imela štiri zanimive točke . Neke vrste gnilo jajce , ampak , ko je rutka padla med par , sta morala teči vsak v svojo stran ,se na sredini kroga zavrteti ali objeti in nato tek do svojega mesta .Res zanimiva igra . Na naslednjih točkah smo morali povedati skavtske obljube , izdelati potno znamenje iz naravnega mrtvega materiala , šli smo se spomin , na koncu pa smo se podali na pot zaupanja .Pot nas je po orijentirju pripeljala do prelepe cerkvice Svetega Miklavža , kjer je enkraten razgled na Posavsko hribovje ter na Pohorje in na celo Celjsko kotlino z knežjim mestom v sredini . Globoko pod nami teče dokaj lena reka Savinja , po njenih bregovih pa je pripeljal dolg železni kačon , njegovo ropotanje in drdranje pa se je slišalo vse do nas .Ker je sveti Miklavž zavetnik splavarjev ni nič čudnega , da bedi tako visoko nad reko in z lepim razgledom nanjo .

Sledila je sveta maša , ki jo je daroval BRAT MARJAN . Po blagoslovu rutk so se začele svečane obljube . Slavje je bilo na višku , ko smo držeč se za roke združno zapeli ¨”Vsakdo mora imeti , prijatelja “.

Že v temi smo se podali nazaj v dolino h cerkvi svete Cecilije , kjer smo imeli zakusko in zelo prilegajoč čaj , ter se z željo po skorajšnjem snidenju podali veseli , da smo bili spet en dan z naravo in vsemi , ki jih imamo radi , domov , v kraje bivanja .

V soboto , 29 . 9 . smo se podali do Postojne . 10 let delovanja bratovščine ni mačji kašelj . Dosti se vozim skozi Postojno , tudi v Postojnski jami in v Predjamskem gradu sem bil mnogo krat , ampak stopiti na kraj , kjer se je pisala pred desetimi leti zgodovina odraslih skavtov , pa je vseeno nekaj posebnega .Postojnski Belorepci so namreč ena od treh Bratovščin , ki so ustanovili Zbokss .

Čeprav je bilo vreme bolj slabo , smo z vseh koncev Slovenije prinesli toplino in veselje , ki je kmalu pregnalo turobne oblake in popoldne je zasvetilo sonce v vsej svoji veličini .Tudi odrasla skavta iz zamejstva sta prinesla del sonca in veselja .

Po uvodnem govoru postojnskega župana je stekel tudi program , katerega so domačini pripravili .Orientacija po Postojnskih gozdovih je lepo uspela . Kljub temu , da smo gromozanski pikado , duhanje začimb in metanje žogic v košaro odlično opravili , je bilo treba poiskati še instrumente ter na njih zaigrati , zvezani narediti krog , nabrati liste dreves ter zložiti puzle v sliko ,nazadnje pa smo se šli igro spomina . Za nagrado smo se podali v podzemni svet Pivke , v dvorane polne kapnikov , bučeče vode Pivke , lepo speljane poti nad deročo Pivko in na koncu po čez 300 stopnicah na drugi strani soncu naproti .

Podali smo se nazaj peš do Gozdarsko lesarske šole , kjer nas je čakalo okusno kosilo ter pecivo , ki so ga spekle pridne skavtske roke . Pridružili so se nam tudi Postojnski mladi skavti , ki so veselo delili naloge na kontrolnih točkah in pazili , da je vse potekalo , kot mora biti .

Sledila je sveta maša . In po maši — skupinsko slikanje na znamenitih stopnicah , kjer so se pred desetimi leti slikali ustanovitelji ZBOKSS . Res je bilo nekaj v zraku , kot da stopam na sveti kraj , polno pričakovanja in trepetajoče vznesenosti . Veliko mi je dalo skavtstvo . Polno prijateljev , ki sem jih pogrešal , odkar sem v Prekmurju zapustil moje planinske sotrpine ter plesalce Folklorne skupine Beltinci , ter odšel s trebuhom za kruhom v notranjost Slovenije .

Hvala vsem skavtom ,da smo kot srečna družina in da smo tako povezani .

Sledil je ogled slik v Župnijskem domu , kjer smo v sliki in besedi popotovali deset srečnih in veselih let z Bratovščino Postojna .

V zaključnem krogu smo strnili svoje misli ter se z željo o skorajšnem snidenju razšli na vse konce Slovenije ter ponesli v svoje kraje Božji blagoslov .

Bilo je res nepozabno , slikal sem malo , zato pa sem več snemal z kamero , z traku pa sem potegnil nekaj slik ,ki mi jih z fotkičem ni uspelo narediti .

Domžalski odrasli skavti smo začeli skavtsko leto z obujanjem starih običajev - ličkanjem koruze na ročni način .

Bog nam je dal veliko jesenskih dobrot ,katere je potrebno sedaj , ko je tako toplo in lepo predjesensko vreme ,pospraviti. Koruzna polja v okolici Domžal so bogato obrodila in veliki in debeli storži kar čakajo ,da jih potrgamo .Ker smo v petek zvečer imeli prvo jesensko srečanje ,smo se zmenili ,da pr Mert ,našima odraslima skavtoma ,ki imata kmetijo ,gremo v petek popoldan po šihtu na njivo ,kjer so koruzni storži čakali ,da jih natrgajo pridne roke .Peter je peljal s traktorjem vedra in prikolico na njivo ,mi pa s kolesi in nekaj z avtomobilom za njim .Zapodili smo se v koruzo in začeli z trganjem .Nam je šlo tako hitro ,da smo se začeli dražiti ,če to delamo vsak dan .Res se je prikolica vidno polnila in ko smo prišli do konca ,se je dobesedno šibila pod težo velikih storžev .Odpeljali smo jo na domačijo na gumno ,kjer smo jo stresli k steni hiše .Po okrepčilu smo šli še domov po rutke in stvari za sestanek ,ki bi naj bil po ličkanju .

Že pred sedmo se nas je zbralo štirinajst odraslih skavtov in kar nekaj otrok je prišlo pomagat kožuhat .Naš duhovni voditelj gospod župnik je prišel prvi na prizorišče dobrega dela ,takoj po večerni maši .Ličkanje nam je šlo hitro od rok ,otroci so ličkanje pospravljali v pletene koše ,ter ga nosili v prostor blizu hleva , kjer so krave po molži pridno prežvekovale večerjo .Ličkanje bo seveda za nastilanje v hlevu ,da bodo krave in telički pozimi lepo na suhih tleh .Veliko storžev smo tudi zvezali po dva ali štiri skupaj in jih obesili na drogove pod streho , kjer se bodo lepo sušili .To bo skozi zimo dobra hrana za krave ,kure in tudi ptički ,ki ostanejo čez zimo v naših krajih ,bodo deležni te rumene dobrote .Domači so nam lepo stregli z poticami ,kuhanim kompotom ,oglasila se je pesem ,saj je nekaj skavtov v župnijskem pevskem zboru ,nekaj nas pa igra in poje pri skavtskem ansamblu .Prehitro je bila ura krepko čez deset ,ko smo končali .

Umili smo se ,zatem pa sta nas Urška in Peter povabila v hišo ,kjer smo ob dobri večerji in pijači imeli še naš prvi jesenski sestanek .

Na koncu je naš gospod župnik še podal duhovno misel in zahvalo Bogu za darove zemlje ,katere sadove je sedaj najbolje pobirati .Zahvala tudi našima skavtoma ,ki nam omogočata ,da ohranjamo stare ljudske običaje . Razšli smo se ,ko je v cerkvi bila dvanajsta ura .

Dobro došli, romarji iz Slovenije in Hrvaške, na Marijin Trsat, je odmevalo iz zvočnikov, ko se je velik prostor pred cerkvijo začel polniti z nepregledno množico romarjev z vseh koncev dveh držav. Dvesto avtobusov ter nekaj sto avtomobilov je preplavilo okoliške ceste in parkirišča Trsata, Marijinega svetišča nad Reko. Bilo nas je čez deset tisoč. Tudi odrasli skavti smo se udeležili romanja. Naši oranžni kroji med nepregledno množico romarjev so se lepo videli, kar pa ni bilo tako važno. Prišli smo po notranji mir, Blagoslov, druženje….

Tretje Slovensko Hrvaško romanje se je dogajalo v enem največjih Marijinih Hrvaških svetišč, v svetišču Matere Milosti na Trsatu in to ravno na 640. obletnico čudežne Marijine slike, ki jo je papež Urban V. daroval hrvaškim romarjem, ko je videl njihovo žalost zaradi selitve Svete hišice s Trsata v Loreto. Romarjem je Trsaško svetišče bilo in ostalo skozi stoletja cilj neštetih romarjev iz Hrvaške in sosednjih držav, posebej Slovenije. Svetišče hrani zgodovinski spomin romarjev, še posebej pa njihovo vero. To je svetišče mornarjev, ki so na svetovnih morjih od zmeraj častili Gospo Trsaško in jo dojemali kot močno zaščitnico in zagovornico, o čemer pričajo številna zahvalna darila. Tudi v Soboto je svetišče bilo priča močne vere številnih romarjev, Marijinih častilcev in mesto mnogih uslišanj Marijinih molitev. Prišli smo v svetišče, ki je s svojim duhom in posebnim šarmom očarala vsakega romarja in obiskovalca, ki si ne more kaj, da se ne bi še vrnil na ta kraj. Tisto, kar je za svetišče značilno in posebno, je čudežno sožitje frančiškanske duhovnosti, marijanske pobožnosti hrvaškega naroda in duše romarjev, ki so vedno svoje najgloblje težnje in najbolj vzvišene ideale znali odkriti in prepoznati v Mariji in Njemu, ki ga je rodila. Ja, prišli smo v svetišče, ki je bilo in je žarišče duhovnosti Reke in cele Reške nadškofije in metropolije, v svetišče, ki svojo duhovnost črpa iz Nazareške družine Jezusa, Marije in Jožefa. V čast temu so leta 2001 Reška nadškofija in metropolija sodobno pastoralo družine dali pod zaščito Trsaške Matere Milosti.V času svojega tretjega pastirskega pohoda v Hrvaško je 8 . junija 2003 v svetišče romal tudi papež Janez Pavel II. ki je pred čudežno podobo Matere Milosti molil za vse nas in nas pozval, da zanj molimo dokler je živ, pa tudi potem, ko umre. Marijine pesmi so odmevale po okolici že od jutranjih ur. Maša v dveh jezikih je prelepo uspela, saj jo je darovalo veliko število nadškovov, škofov ter župnikov in kaplanov, čez 170 jih je bilo. Srce je kar trepetalo ob vzdušju, kar je pripomoglo tudi enkratko vreme z burjo, ki je ohladila ozračje. Po maši smo si ogledali veličastno notranjost cerkve, zatem pa še grad, ki stoji kakih sto metrov od cerkve. S Trsata se, kar so že mnogi doživeli, človek vrača drugačen kot je na njega prišel. Vrača se z obnovljeno vero, močnim upanjem in predano ljubeznijo.

Ponoči se je kar precej shladilo v dolini, obdani z gorami. Tudi polna luna je pripomogla k ohladitvi. Zvezd je bilo ponoči vse polno. Škoda da te noči ni bilo Astrolaba, to bi se nagledali zvezd in ozvezdij,da bi bilo veselje. Sončno jutro nas dvigne pokonci. Sončni žarki so začeli piti obilno roso z trave in avtomobilov. Kamp je počasi oživel. Jutranja telovadba nam je razgibala otrdele sklepe, zatem pa je sledil obilen zajtrk.

Jutranja štirijezična molitev nam je spet napolnila notranjost z mirom.

Vse skupine smo se zatem dobile na svojih točkah, ki so bile raztresene po okolici kampa. Pripravili smo misli ter jih napisali na velike lesene puzzle. Na hrbtni strani smo se še podpisali, zatem pa smo še klepetali. Napisali smo tudi prošnje in zahvale, ki smo jih izrekli na kasnejši sveti maši. Seveda se je vsaka skupina slikala. Mi medvedi smo se tudi, zatem pa smo podrli kotiček, saj se je bližal čas svete maše. Oblekli smo se v kroje- Največ je bilo seveda Slovenskih oranžnih, sledile so modre Italjanske, nato vijolično rdeče Avstrijske ter modre Hrvaške. Začetek maše se je začel z pesmijo, ki je donela iz vseh grl v štirih jezikih naenkrat. Mislil sem si, da se bo slabo slišalo, a ko sedaj gledam posnetek na kameri moram reči, da so vse pesmi donele enkratno. Maša je bila posvečena gospodu nadškofu Alojziju Šuštarju. Delo in življenje gospoda nadškofa je bilo predstavljeno ter prevedeno v vse štiri jezike, tako da smo vsi udeležnci tabora bili dobro obveščeni. Med mašo smo sestavili veliki logotip iz šestih delov, na katerega smo prej napisali vsaka skupina svoje misli in podpise.

Sledilo je skupinsko slikanje. Slovenskih skavtov je že nekaj odšlo po obveznostih v svojih župnijah ( novomašniki ), kljub temu nas je bilo še precej skavtov iz vseh štirih držav, da smo lepo zapolnili prostor za slikanje.Razdelili smo si darila. Za tabor smo darovali veliko lectovo srce, ki bo kot dokaz srčnosti vseh skavtinj in skavtov na taboru krasilo ta veličastni taborni prostor v vitrini.

Po kosilu smo pospravili taborni prostor, zatem pa smo imeli slavnostni spust zastav udeleženk tabora. Marsikomu so v oči stopile solze, ker je tako hitro prišel čas slovesa. Slikanja, izmenjav naslovov in objemanja ni bilo videti konca. Z skoraj enourno zamudo smo se postavili v krog, kjer smo si v vseh jezikih zaželeli vse dobro v nadaljnem življenju, sobivanju in za srečno vrnitev domov. Krog, sklenjen z rokami na prsih, zatem pa je iz vseh grl zadonela pesem ” Nasvidenje prijatelji” se vidimo še kdaj? Seveda. Luč miru bo zdaj zdaj tukaj in spet se bomo srečali v Avstriji na njenem sprejemu.

ARRIVEDERCI - NASVIDENJE - AUF WIEDERSEHEN - DOVIĐENJA je odmevalo še nekaj časa po razdrtju kroga. Polni vtisov in zelo ganjeni smo se počasi odpeljali iz enkratne doline na vse štiri strani neba. Hvala Ester, Georg, Paolo in vsem, ki smo sodelovalih pri tropih za pripravo AA tabora.

Zbudili smo se v prelepo sončno jutro. Na nočno nevihto nas je spominjala samo še mokra trava in nekaj luž na poti. Jutranja telovadba nam je dobro dela. Sončni žarki so veselo srkali roso z trave in cvetic, meglice so se dvigale nad taborom, rahel veter pa jih je nosil po bližnjih pobočjih proti vrhu, kjer je za njimi izginila vsaka sled.

Sobota je bila rezervirana za tržnico. Vse skupine smo si postavile stojnice, kjer smo razstavili ogromno domačih dobrot. Na njih se je bohotilo vse; od potic, pršuta, suhih klobas, krhljev, orehov, lectovih src, suhe robe in še bi lahko našteval. Cerkljanska čipkarica je spletla čudovito srce, bila pa je deležna velike pozornosti vseh. Tudi zamejski skavti so pripravili prikaz, kako se naredi butara iz dišeče sivke. Hrvaške bratovščine so tudi pogato pogrnili. Od odličnih vin, pršuta, sira, suhih klobas, posušenih zelišč se je stojnica dobesedno šibila, zato smo hitro prišli na pomoč in dobrote začeli shranjevati v želodce. Bolje da so tam, kot da se miza polomi in vse pristane v prahu. Marjan je potegnil na veseli meh, hitro se mu je pridružil še Tone na orglice, zatem pa še jaz na bisernico in ansambel je zaigral kar nekaj poskočnih, dovolj poskočnih, da je kar nekaj skavtinj in skavtov zasrbele pete in so jih hitro morali počohati po makadamskem podijumu. Dva para Slovenskih skavtinj in skavtov smo se preoblekli v Slovenske narodne noše, kar je še dodatno popestrilo dogajanje na tržnici. Nakupili smo si nekaj razglednic z skavtskimi znamkami in žigom tabora, ki je bil na razpolago samo v času tržnice, zatem pa je šel v uničenje. Žal razglednic z tem enkratnim žigom ne bo za vse navdušene zbiralce. Skratka, na tržnici smo se odlično zabavali ter se veselili. Zahvala vsem sponzorjem, ki so darovali dobrote za našo stojnico.

Sledilo je kosilo. Z avtomobilom nas je obiskal starosta ( čez 80 let ) iz Avstrije, odrasli skavt Herman, ki se je vračal z svetovne skavtske konference z Češke in se je ” spotoma” oglasil na AA taboru v Čezklancu v Italiji, preden je nadaljeval pot do Gradca v Avstriji. To naj nam bo za zgled in pripadnost skavtstvu. Tone je vmes skočil na telefon, da je na Radio Ognjišče na odzivnik posredoval poročilo o treh dneh dogajanja na AA taboru.

Po tržnici in kosilu smo se podali v Skavtsko dvorano, kjer nam je Richard z dijaprojekcijo predstavil zgode in nezgode z prečudovitega 22. mesečnega pohoda od Jeruzalema do Kompostele. 11000 kilometrov po mrazu, vročini, snegu, dežju v dobrem in slabem prehoditi ni samo tako. In vseeno, da je Richard katolik, Mahdi musliman in Joan Dobenski jud, so prešli celo pot, da so oznanjali mir in ljubezen do bližnjega na svetu. Presenečena je bila tudi Nevenka iz Logaške Bratovščine, ki je pred časom, ko so vsi trije potovali in seveda šli tudi čez Bosno, Hrvaško in Slovenijo, imela srečanje z temi tremi popotniki. Ker Richard govori Francoski in nekaj malega Italjanski, so Nevenko, ki zelo dobro govori francoski , Logaški skavti povezali z pohodniki. Tako smo tudi v Sloveniji izvedeli za pohodnike, saj so dnevni časopisi objavili obširne novice o njih. Presenečena je Nevenka bila zato, ker so si takrat po odhodu popotnikov naprej proti Italiji dejali, da se zagotovo še srečajo. Saj veste, z tujimi ljudmi si marsikaj načrtuješ, potem pa sčasoma spomini zbledijo in z srečanja ni nikoli nič. Potem pa se takole srečajo na mednarodnem Alpe Adria taboru. Da te kar dvigne. Ali so pa to čudna pota Gospodova? Seveda sta se prelepo pogovorila, pojoča francoščina je zalaufala in na koncu sta se prisrčno objela. Da ti oči kar solzne postanejo. Res prelepo.

Po potopisu smo imeli čas za duhovnost. Sledila je sveta maša, ki je v skavtskem duhu sproščeno ob petju v vseh štirih jezikih in igranju prehitro minila. Pri sveti maši so tudi uradno objavili, da je umrl nekdanji nadškof in metropolit Alojzij Šuštar in v spomin nanj smo molili.

Sledila je obilna in zelo okusna večerja.

Zvečerilo se je in prižgali smo prelep ogenj, ki je osvetlil prizorišče. Prišli so folkloristi iz Rezije, kakih 35 km oddaljene nekoč slovenske pokrajine. Zaplesali so nekaj plesov, dva pobčka pa sta igrala en na čelo drugi na violino ter pridno udarjala z nogo ob tla, da sta dajala takt. Zatem smo poskusili z plesi tudi skavtinje in skavti in nam je kar lepo ratalo. Cerkljanski skavtinji sta izvedle prelep skeč, kjer smo se vsi dodobra nasmejali. Brez besed povedati veliko je res prava umetnost. Večer je prehitro minil, polna luna je z ognjem združno razsvetljevala prizorišče nepozabnosti, bratstva, lepote. Iskrice so se igraje vile proti nebu, dokler se niso ohladile in na zemljo padle kot pepel.

Po večerni molitvi in pesmi smo se zadovoljni in srečni, ker se je spet toliko dogajalo podali do šotorov in še nekaj časa je bilo iz njih slišati same lepe besede o teh do sedaj treh dneh, ki smo jih tako prečudovito in polno preživeli.

Jutranje zvonenje z Čezklanske cerkve sv. Štefana nas je prebudilo v prelepo sončno jutro. Zapustili smo šotore ter se podali do umivalnic, kjer smo se osvežili. Ker je bila malo krajša noč, smo spali hitreje kot običajno, da smo nadoknadili kakšno uro, ki bi nam drugače manjkala. Zajtrk je bil obilen, dišeča kava pa je pregnala še zadnje zaspance z vek. Komaj smo čakali trenutka, da smo se postavili v krog. Sledila je jutranja molitev.

Zatem se je začelo dogajati nekaj najveličastnejšega na taboru. Bratje in sestre smo se pripravili na dvig zastav. Najprej so jih predstavniki držav Alpe - Adria navezali na dvižno vrv, zatem pa veličasto dvignili visoko pod nebo na jamboru. Po pesmi pa je sledil tudi zelo pomemben dogodek. Italjanski skavt je v spremstvu mladih Slovenskih skavtinj prinesel na tabor plamen Bi - Pi, katerega so prižgali v Afriki in je ravno v petek potoval mimo našega tabora. Sprejem ognja smo z navzdušenjem sprejeli medse, saj nam bo svetil vse dni tabora, Italjanski skavti pa so obljubili, da ga bodo čuvali tudi za ostale skupine, katere se bodo v prihodnjih mesecih udeležile taborov v Čezklancu. Sledili so pozdravni nagovori v vseh štirih jezikih ter predstavitev tabora. Začeli so delati tudi radioamaterj, ki so dogajanje na taboru ponesli v svet.

Po slovesnosti smo se razdelili v šest mešanih skupin. V vsaki skupini smo bili skavtinje in skavti iz vseh štirih držav. Skupine smo bili; Levi, Volkovi, Orli, Tigri, Medvedi in Sloni. Te simbole je imel Bi - Pi na svojem prvem skavtskem taboru, zato smo jih tudi mi prevzeli. Vsaka skupina je našla svoj označen prostor, pokrit z ceradami. Predstavili smo se drug drugemu, izbrali vodjo skupine in se začeli dogovarjati za veliko taborno avanturo. Dobili smo malico in pijačo za na pot, zatem pa smo se podali po bližnji in daljni okolici Čezklanca. Iskali smo svoje simbole na devetih orientacijskih točkah. Bilo je zelo zanimivo in razburljivo, hodili smo po cvetočih poljanah, med čebelami, metulji, pa po gozdu, kjer je mrgolelo gob, vrgli smo se v iskanje simbolov, da smo pozabili na čas. Prehitro je prišla ura, ko smo se z malo zamudo vrnili v skavtsko vas. Sledila je obdelava podatkov, ki smo jih nabrali med potjo. Risbe, cvetje, listi dreves, storži in še marsikaj se je našlo v rokah pridnih skavtinj in skavtov, ki smo med odkrivanjem okolice opazovali, risali in sestavljali. Po leplenju in postavitvi izdelkov na stole pa je sledilo spet nekaj zelo zanimivega. Predstavil se nam je Richard, ki je še z dvema popotnikoma prepešačil 11000 kilometrov od Jeruzalema do Portugalske Kompostele. Pešačili so za mir. Pokazali so, da je možno živeti v miru. Richard je Katolik, Mahdi je Musliman, Joan Dobenski pa je Jud. Richard nam je povedal, kako so se imeli na skupni misiji za mir in ljubezen. Sledila je predstavitev “Astrolabija - zvezdogleda”. Zelo poučno in nazorno nam je bilo prikazano orodje, kako in zakaj se uporablja. Kar nekaj časa smo gledali, poslušali in se čudili zgodam in nezgodam, kaj so astrologi vse doživljali. Ker je bil še dan, pa zvezdogledov na žalost nismo mogli prakticirati.

Sledila je večerja. Ena skupina na služenju je nosila na mize dobrote, ki so nam jih pripravili odlični kuharji , po večerji pa je druga skupina pospravila ter pomagala pri pranju posode. Začelo se je kislo vreme. Malo je začelo rositi, zato je taborni ogenj za ta dan odpadel. Podali smo se do velikega šotora, kjer smo imeli nadaljne aktivnosti. Plesalo in pelo se je kar naprej. Predstavile pa smo se tudi vse skupine ter podoživljale z drugimi skupinami orientacijski pohod. Predstavili smo tudi svoje krasne izdelke. Za sodelovanje pa smo dobili lepe priponke . Začelo je grmeti, deževlo je vedno močneje. Škoda, da nismo mogli gledati na zvezdogled zvezd. Rajanje se je nadaljevalo do polnoči.

Sledila je molitev, zatem pa pesem iz vseh grl zaduši škrebljanje kapljic, ki so padale na streho velikega šotora.

Nebo je jokalo za našim Alojzijem Šuštarjem, kateri je dopoldne odšel k Bogu. Začelo je grmeti, bliski so parali nebo, ko smo se po polnoči podali vsak do svojega bivališča. Z Tonetom sva si delila šotor, malo sva se še pogovarjala, poslušala dežne kaplje, kako so ropotale po šotoru, zatem pa utonila v globok, okrepljujoč spanec. Spala sva tako trdno, da sploh nisva slišala, kdaj je nehalo deževati.

Dogajalo se je v Čezklancu. Vtisi so nepozabni. Bilo nas je čez sto odraslih skavtinj in skavtov iz regije ALPE - ADRIA. seveda z otroci. Tako smo se družili Odrasli Skavti iz Slovenije, Avstrije, Hrvaške in gostitelji Italjani. V četrtek popoldne smo začeli prihajati z vseh koncev in poti z vseh strani so se združile v prelepem kampu, ki stoji izza idilične vasice Čezklanc. Srečali smo se stari prijatelji, Bratje ter Sestre z štirih držav, pa tudi novih obrazov smo srečali. Jezik ni bil ovira, klepet je stekel kot namazan, če ni šlo v jeziku držav Alpe - Adria regije, je na vrsto stopila Angleščina in že smo bili zmenjeni. Organizacijski odbor štirih držav je odlično opravil svoje delo. Knjige, lepo oblikovane in napisane v štirih jezikih so nam zelo olajšale delo in potek dogodkov v taboru in okoli njega. Vsako dogajanje se je prevedlo, tako da smo bili z vsem na tekočem. Naša poliglot sestra Ester je prevajala iz italjanščine in nemščine v slovenščino in hrvaščino, poliglot George pa je prevajal za Avstrijske skavte. Bil je res ta pravi za jezike, saj so ga naše mlade skavtinje z pomočjo angleščine kar dobro naučile slovenskih besed in pozneje že celih stavkov.

Postavili smo si šotore, kjer smo prespali tri noči, drugače pa jih skoraj celi dan nismo videli, toliko tega se je dogajalo. Iz Slovenije smo prišli skavtinje in skavti iz 11 Bratovščin. Postojna, Domžale, Fužine, Celje, Grosuplje, Novo Mesto, Ježica, Logatec, Cerkno, Maribor, Ilirska Bistrica ter Zamejski skavti iz Trsta. Samo iz Slovenije nas je bilo 57, kar je tvorilo skoraj polovico udeležencev tabora.

Po zelo dobri večerji smo Slovenske skavtinje skavti pripravili ogenj. Tone in Mojca sta pritaknila plamen, najprej sramežljivi plamenčki pa so kar hitro začeli lizati v piramido zložene veje. Ogenj je osvetlil prizorišče, zatem pa smo pripravili prekrasen večer z plesom, pesmimi in igranjem na orglice. Orglice so zvenele v ustih Toneta in Mirota, lepe zvoke pa je iz strun svoje kitare izvabljala naša sestra Anica. Zabave je bilo obilo, sodelovali pa smo vsi navzoči. Tako smo se vsi udeleženci naučili plesa ” Abraham ma seden sinov” ter ” ob bistrem potočku je mlin”. Prehitro so se kazalci na uri pomaknili proti enajsti ponoči, polna luna pa nas je pozdravila izza hribov. Večerna molitev je vsem ganila srce. Čez poljano je zaplavala pesem “Angelček varuh moj ” v Slovenskem jeziku, zatem pa so še udeleženci ostalih treh držav “potegnili “z nami. Srce je kar vztrepetalo ob prelepi pesmi in melodiji. Počasi smo se odpravili k zasluženemu počitku, eni v šotore, drugi v hišice. Čez kakšno uro se je občasno slišal samo še pasji lajež z bližnje vasi Čezklanc.

Zgodnje jutro, z zlatom posuti vrhovi rož. Boj za preživetje jih je oblikoval v visoke in vitke postave z gladkimi in kosmatimi stebelci, ki kot cvetovi lokvanjev sunejo svoj košati prelepi cvet oblakom naproti.

Gledam raznobarvne metulje prelepih kril in kosmatih telesc, kako se pasejo po rožnih cvetovih.
Dvigajo se visoko v modro nebo in čez hip so spet na lovu za medičevjem, ki jim ga nudijo prelepi cvetovi.

Mislim, da je jugozahodnik, ki spreminja in oblikuje njihove frizure. In tako smešni se zdijo, ko tam zgoraj poplesavajo v ritmu vetra. Vsak po svoje se ziblje in vsi hkrati žvižgajo melodijo, šum milijonov iglic. Zdi se, kot da se igrajo drug z drugim, ko se loveč po zraku z tipalkami žgečkajo za ušesi.
In na tleh, kjer se začne realnost tudi za metulje, se igra plesa nadaljuje.

Na slabo pokošeni trati, ki meji na gozd, se je krt odločil, da ima premalo prostora pod rušo in zato naril dvainšestdeset krtin kar drugo zraven druge. Verjamem, da tudi krti plešejo, ko je veter.

In ko se zagledam v nebo in oblake, ki spominjajo na razpotegnjeno testo za potico, sprevidim, da tudi oni plešejo z vetrom, ko se navihano prekopicujejo in prehitevajo med sabo.

Le mi, ljudje, potrebujemo še kaj več od vetra, da zaplešemo. Smo tako leni, tako togi, ali pač ne slišimo več melodije vetra?

Dan našega tabora v Čezklancu se nezadržno približuje. Ker sva z ženo Simono oba v tropu za pripravo tabora Alpe Adria, sva dobila kar nekaj zadolžitev, katerih sva se lotila z veliko vnemo. Preko vikenda sva naredila obeske za vse prijavljene udeležence in še nekaj za povrh, če pride še kaj neprijavljenih zamudnikov. Sprintati je bilo potrebno na barvne šeleshamerje različne živali, kot jih je imel B.P. na svojem prvem taboru. Samo njegove živali so bile risane, mi pa si pomagamo z tehnologijo današnjega časa. Da se v slučaju dežja obeski ne razmočijo sva jih zapekla v folijo. Nabavljati sva začela tudi že za našo tržnico, od krhljev do suhih sliv, lectove stvari pa dobimo naknado pred odhodom na tabor. Tamburica v mojih rokah igra, da je veselje, z Tonetom Lesnikom pa sva že imela nekaj malega vaj. Tudi ustne orglice so mi precej domače, tako da sedaj vadim na dva instrumenta. Že se veselimo dogajanja v Čezklancu, samo da nam da Bog še lepo vreme. Potrebno bo dosti moliti in prositi, da bo tabor uspel, kot se spodobi.

Dobrodelna akcija za ALEŠA SEČNIKA pred športnim centrom v Horjulu je obrodila obilo sadov. Za 16 letnega fanta invalida se je zbiral denar za nakup in postavitev dvigala v hiši, da bo lahko obiskoval vse prostore v hiši in da ne bo omejen samo na spodnje prostore in na pomoč staršev, da bi ga ročno prenesli do gornjih prostorov. V dobrodelne namene je nastopilo mnogo glasbenih skupin od Čeponov, Notranjcev, Pastircev in še in še, za presenečenje pa še Čuki, ki jih sploh nihče ni pričakoval. Nastopali sta tudi starejša in srednja mažoretna skupina iz Horjula ter naša folklorna skupina iz Ligojne. Denar pa se je zbiral na prav poseben način. Kolesarji so si našli vsak svojega sponzorja, nekateri celo po dva in za vsak prevožen kilometer je kolesar dobil en evro, ki ga je daroval za Aleša.Tako je velika skupina kolesarjev prevozila od devete ure zjutraj do devete ure zvečer skupno 11 tisoč 200 evrov. Vozili so po cesti okoli Horjula, krogi pa so bili dolgi okoli 12 kilometrov. Precej denarja se je nabralo tudi od prodane hrane in pijače, tako da je prišlo za Aleša neuradno okrog 17 000 evrov. Odličen voditelj iz Vrhniškega radija Orion je zelo spretno in pridno vodil celodnevno prireditev in s tem še popestril dogajanje, saj je bilo ljudi cel dan polno pred športnim centrom. Prelepa dobrodelna prireditev je tako res odlično uspela, za kar gre ZAHVALA vsem sponzorjem in obiskovalcem.

Zgodilo se je. Otvoritvena razstava likovnih del Bogdana Potnika, upokojenega inženirja, ki se je rodil leta 1927 v Zabukovici pri Celju. Risanje, slikanje in kiparjenje ga je veselilo že v otroštvu in odtlej je likovnemu ustvarjanju posvetil večino prostega časa. Sledi te ljubezni, zavzetosti in nedvomnega talenta ostajajo v številnih risbah, akvarelih in oljnih slikah, grafikah, pa tudi v reliefih, mali plastiki, oblikovanju v bakru in glini ter drugih materialih. Leta 1972 je postal član domžalske likovne skupine “Petra Lobode “, kasneje pa je pristopil v društvo likovnikov v Ljubljani, kjer je lansko leto prejel priznanje častnega člana. Sodeloval je na številnih razstavah matičnega društva, na revijah likovnih skupin Slovenije, na ex temporih, pomembnih razstavah v okviru slikarskih kolonij doma in v tujini ter za svoje delo prejel več nagrad in priznanj.V zadnjem obdobju je prejel pet nagrad mednarodnega značaja. Že vrsto let živi v Kamniku,od hiše ima prelep razgled na Stari grad in Kamniške planine, katere je velikokrat upodobil na platnu.

Tokrat v Domžalski galeriji razstavlja del svojega bogatega likovnega opusa.Bogdan Potnik je z dolgoletnimi izkušnjami izbrusil svoj prepoznavni slog. Njegove akvarele lahko opredelimo za realistične, vanje pa vnaša močne osebne barve in včasih ekspresivne poudarke. Umetniški svet Bogdana Potnika ostaja na tradicionalnih treh temeljnih slikarskih zvrsteh. Na krajinstvu, portretnem slikarstvu ter na tihožitjih.

Ker se z Potnikovimi poznamo osebno, Bogdanova žena Marija je bila namreč moji ženi Simoni 10 let fizioterapevtka v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku, kjer je Simona živela od svojega osmega leta po hudi prometni nesreči, smo bili povabljeni na otvoritev razstave. Polna galerija obiskovalcev je trden dokaz, kako cenimo Bogdana Potnika. Bog nam daj, da dočakamo ustvarjalno njegova leta.

Razstava bo trajala do 1 . junija 2007

Včeraj, 19. maja je bil en lep dan in še lepši večer. Ob 5. uri je bila v Ligojni sveta maša, po maši pa otvoritev kulturnega doma ter še enkrat blagoslov, tokrat z strani Vrhniškega župnika Blaža Gregorca. Po otvoritvi pa smo imeli Ligojnski folkloristi večerni koncert, ki ga imamo vsako leto takega časa.Koncertu smo dali naslov VENČEK SLOVENSKIH PLESOV. Napovedovalec je bil Franc Pestotnik - Podokničar, ki je izvrstno povezoval program, zraven pa še dodal svoje vice in skeče ter tako še dodatno popestril vezni tekst, ki ga je napisal Pivar Miro, tudi mentor in plesalec folklorne skupine Ligojna. Kot gostje so se nam pridružila dekleta iz Mažoretne skupine Prosvetnega društva Horjul ter z starejšo skupino ( 16 - 18 let ) , ki jo vodi mentorica Janja Burjek in srednjo skupino ( 10 - 14 let ) ki jih trenira Ana Oblak, dobesedno dvignila na noge gledalce v dvorani. Folkloristi smo najprej zaplesali dva spleta Gorejnskih plesov, medtem, ko smo se preoblačili v Prekmurske noše, pa so zažigale na odru dve skupine mažoretk. Po dveh Prekmurskih spletih smo se spet šli preoblačit v Štajerske noše, mažoretke pa so izvajale svoje točke. Njihova zadnja točka je bila odplesana z strani starejših članic in sicer Kan-Kan. Gledalci so cel program ploskali, tako so bili navdušeni.Odplesali smo še en Štajerski splet, zatem pa smo se vsi nastopajoči zbrali na odru. Po zahvalah z strani krajevnih veljakov pa smo končali program. Dobra ura in pol je minila, kot bi mignil, gledalci pa so z prikazano sodobnostjo in folklorno tradicijo zadovoljni odšli domov.Mi pa smo nadaljevali večer z pogostitvijo, ki se je zavlekla pozno v noč. Zares, nocoj je bla ena lušna noč. Koncert je snemala hčerka Mojca, slike pa sem naredil kar z traku.

Mala fotografska razstava Mojce Pivar
Pusti, naj te nosi voda

V maju razstavlja svoje fotografije v avli osnovne šole Domžale, obdelane z računalniškimi orodji, Mojca Pivar.

Mojca je zastopala našo šolo na 13. festivalu računalništva v organizaciji Zveze za tehnično kulturo Slovenije 7. april 2007 v kategoriji digitalna fotografija.

Srečanje je potekalo bolj kot delavnica in manj kot tekmovanje. Učenci so odšli na fotolov v živalski vrt, nato pa obdelovali fotografije z računalniškimi programi.

Mojca je osvojila 3. mesto v državi.

Danes, 10. maja 2007 popoldne se je v Domžalah dogajalo. Zgodil se je veliki atletski miting na katerem so sodelovale osnovne šole Domžale,Trzin, Mengeš, Preserje, Jarše, Radomlje in Brdo. Zelo lepo je bilo gledati osnovnošolce, kako se borijo za kolajne in za slavo svoje osnovne šole. K vsemu pa je pripomoglo še odlično vreme ter navijanje sošolcev, trenerjev in staršev. Tudi moja hčerka Mojca je tekmovala tako kot vsa leta osnovne šole na zaključnih krosih. Ker je lahko tekmovala le v dveh kategorijah, si je izbrala tek na 60 metrov, kjer je zasedla med vsemi šolami odlično drugo mesto ter štafeto 4 krat 100 metrov, kjer so punce zasedle med vsemi šolami odlično prvo mesto. Tako je Mojca svoji veliki zbirki kolajn danes dodala še dve novi. Ker sedaj končuje devetletko osnovne šole in gre naprej na oblikovno - smer fotografija v Ljubljano, sta verjetno to njeni zadnji dve kolajni. Mogoče pa ne, pustimo se presenetiti. Osnovna šola Domžale je tako pobrala precej medalj, uradni rezultati pa bodo objavljeni naknadno na internetni strani.

V nedeljo smo se podali v našo vas v Prekmurje. Obiskali smo sestro z družino v Murski Soboti, grob staršev in starih staršev, prižgali svečke ter molili. Na domačiji smo pozdravili še brata ter družino, zatem smo se podali na Dolnjo Bistrico h drugemu bratu. Snidenje je bilo prisrčno, saj moramo držati skupaj sedaj, ko smo ostali še brez stare mame, ki nas je v 93 letu starosti zapustila predlani. Starši so tako umrli mladi. Po kosilu smo šli na ribolov v rokav reke Mure. Sicer nismo nič ujeli, a sem naredil precej posnetkov z kamero ter fotkičem. Tu je nekdaj bilo kolišče, ki je stalo na lesenih pilotih, veselice so se poleti vrstile vsak teden, ko pa so gostišče dobili v roke privatniki, je šlo samo še navzdol, sedaj pa na prelepo kolišče spominajo le še leseni piloti, ki gledajo iz gladine vode. Labod je vedno znova plaval pred nami, malo stran pa nas je zvedavo gledala labodovka, ki je sedela na jajcih ter valila. Razlegal se je čudovit koncert; žabe so regljale kot za stavo, ptički so peli najlepše melodije, labod je veselo drsel med lokvanji in po gladini. Vetra ni bilo niti za vzorec, zato je gladina bila gladka kot ogledalo, sonce pa je veselo svetilo na ta čarobni kraj. Kako človeka to pomiri. Pozabiš na vse, se odklopiš in samo uživaš življenje, ki nam ga je Bog milostno podaril. Voda v rokavu je sedaj, ko je cela vas dobila kanalizacijo, postala zelo čista, vedno več je vodnih ptic ter rastlinja. Zvečer se odpravimo nazaj v betonsko džunglo, pomirjeni ter duhovno spočiti.

Danes, 5. 5. smo se srečali v Ligojni pri Vrhniki. Vreme smo imeli tako tako, ampak preslabo pa spet ni bilo. Imeli smo blagoslovitev kipa svetega Florjana in prenovljenega gasilskega doma. Gasilcev je bilo dosti,pripeljali pa so se z okoliških vasi ter seveda domači gasilci.Slovesnost smo začeli z sveto mašo v Ligojnski cerkvi Svetega Jurija ob 17. uri, katero je daroval gospod župnik Franci Trstenjak. Bilo je nepopisno lepo.Bogato okrašena cerkev, pred oltarjem kip Marije in Florjana, okoli oltarja pa gasilski praporščaki z prapori. Takoj za njimi smo bili v narodnih nošah Ligojnski folkloristi, za nami pa še ostali gasilci v gasilskih krojih ter domačini.Gospod Trastenjak je blagoslovil kip svetega Florjana v cerkvi. Po končani sveti maši smo se podali v povorki do gasilnega doma, kjer je sledilo podeljevanje gasilskih nagrad in plaket za zaslužne gasilce.Po podeljevanju je sledil še blagoslov gasilskega doma ter nato kulturni program, in ker je začelo rahlo deževati, smo se podali v dom, kjer smo nadaljevali s programom.Folkloristi smo zaplesali splet gorenjskih plesov in to prvi na novem lepem odru.Po programu je sledila glasba s plesom .

Zakaj ne bi šli v jamo Pekel.Sedaj je najlepše, dolinica reke Peklenščice je v tem času enkratna.Dolinica se skriva med drevjem.Ker so naju otroci ( so že veliki ) pustili na cedilu, sva se z ženo Simono sama odpravila proti Savinjski dolini,kjer so, čeprav je praznik, veselo vezali špage za hmelj.Pripeljeva se do Šempetra in zavijeva levo proti jami Pekel.Na parkirišču je bilo že precej avtomobilov. Pred turističnim domom naju je pozdravil veliki mlin,ki se je pridno vrtel ob pogonu reke Peklenščice.

Jama Pekel leži pet kilometrov severno od Šempetra, sredi Ponikvanskega krasa, ki ga pokrivajo gozodovi, polja in vinogradi. Jama je ena največjih turističnih, urejenih kraških jam na Štajerskem.

Podzemski tok potoka Ponikvica priteče iz jame kot Peklenščica, ki se izliva v potok Ložnica. Na tem mestu se odpira vhod v jamo, ki predstavlja skalnega hudiča po katerem je jama tudi dobila ime.

Raziskovanje notranjosti se prvič omenja leta 1868. V jami so našli živalske in človeške kosti iz paleolitika. Izredno bogato je zgornje nadstropje jame, kjer se nahajata kapniška jama in rov netopirjev. Jamo Pekel je za turistične oglede usposobilo Turistično društvo leta 1972, ko je elektrificiralo 400 metrov rova.Ureditvena dela so trajala dalje in še vedno trajajo. Danes si lahko ogledamo glavni rov z raširitvami, jezerci, slapovi (najvišji je visok 5 metrov) ter prehod v zgornje, kapniško nadstropje. Kapniki so izredno lepi, podobni tistim iz primorskih in notranjskih kraških jam. Tu najdemo stalagmite, stalaktite, kapniki pa so čisti in neokrnjeni. V smeri ponikovske planote pridemo do sifona in po rovu naprej do zgornjega izhoda. Po lepi gozdnati poti nas pot pripelje nazaj do vhoda. Tam stoji turistični dom z okrepčevalnico in trgovino s spominki.

Objekti, ki jih upravlja Turistično društvo Šempeter so odprti za ogled od 1. aprila do 31. oktobra vsak dan od 9. do 18. ure.

Trajanje ogleda: približno eno uro . Za odraslega je cena vodenega ogleda 6 eur, kar ni dosti za to, kakšno lepoto vidiš in jo v spominu ali na traku in kartici odneseš domov.

Nazaj grede sva se ustavila še v parku v Šempetru,kjer sva si ogledala še Rimsko Nekropolo.

Moj “lepi” Šumberk, kjer vsak začetek toplega vremena in s tem odprtja prvih cvetov spomladi razveseljujejo naša srca, sicer smo v veliki manjšini, je od včeraj čist. Očistili smo ga Domžalski skavti. Danes sem šel v kontrolo za trimčkarji in sprehajalci. Mislim, da bi morali imeti vsaj vsak drugi dan čistilno akcijo in Dan Zemlje. Nekaj mi ni jasno. Trimčkar ali sprehajalec prinese od doma polno plastenko pijače in jo lahko nosi. Ko vsebino izprazni, pa ta plastenka naenkrat postane tako težka, da jo revež zmatran mora na vsak način vreči ob poti ali pa v grmovje, čeprav so na vsakih nekaj deset metrov prelepi in veliki koši za smeti. Zato sem pobral dobrih petnajst plasten ( ta frišnih ) in jih sam vrgel v koš. Nato sem se odpravil na bolj čisto področje. Med rože v Volčji potok. Obiskovalcev polno, takisto raznobarvnega cvetja, pa črni labod in želve, kako so se sončile ob vodi. Čisto sem not padel in začel snemati in fotkati. Ker imam letno karto, sem lahko, če imam čas, tam vsak dan. Ni mi težko prevoziti tistih šest kilometrov z kolesom, samo da sem potem v prelepi naravi, kjer ob rožah pozabiš na vse.

Včeraj je bi naporen dan.Od devete dopoldne do tretje ure popoldne sem bil na svetu zveze Bratovščin odraslih skavtov na Jesenicah(bom še pisal in priložil slike),ob šestih zvečer pa sem že bil z našo folklorno skupino iz Ligojne v kulturnem domu v Cerknici,kjer je bila območna revija odraslih folklornih skupin Notranjske in Kočevske.Zvrstilo se nas je šest delujočih skupin tega območja,ki smo imele kar pestre plese slovenskih pokrajin.Nastop je potekal v odličnem vzdušju,k temu pa so še pripomogli številni gledalci(skoraj polna dvorana),odlična napovedovalka Milena Ožbolt in vaška pevca z hudomušnimi pesmicami Micka in France Anzeljc z Hudga Vrha.Strokovno spremljanje z zveze je imela čez Mojca Lepej iz Kopra,ki je po koncu programa v restavraciji podjetja Brest,kjer smo imeli odlično večerjo,po njej pa žurko vseh folklornih skupin,podala vsakemu vodji folklornih skupin svoje strokovno mnenje,Ta mnenja so zelo dobrodošla,saj tako spremeniš v spletu plesov,kar ni bilo po njihovo, da na drugih nastopih potem plešeš tako,kot bi se naj plesalo.Kar naporno je zbirati gradiva po Sloveniji,brskati za plesi po knjigah in pri folklornih skupinah,se udeleževati vsakoletnih izpopolnjevanj , ki so vsakokrat v drugi Slovenski pokrajini , potem pa še izdelavo predragih noš za določene pokrajine.Hvala Bogu plesi in noše ostanejo na programu potem še vrsto let,predstavimo jih pa na nastopih,ki so kar pogosti.

Gospod je vstal.Veseli se o Kristjan.Aleluja.Gospod,ki je premagal smrt me bodri,me vabi,naj premagam dejanja smrti tudi sam.

Preizkuša mojo vero,da bi bil močnejši,da bi rasel v njej in v Božjem kraljestvu.Želim verovati,moja vera ni prazna.Gospod me vabi k čistosti,vabi me,naj postanem nova stvar.On blagruje čiste,ponižne,tiste,ki ga iščejo s srcem.Bdi nad njimi,da se ne pogubijo.Kaj ni to zadosten razlog,da ga še bolj ljubimo?

Odrasli skavti smo v soboto zjutraj po blagoslovu ognja z molitvijo bedeli ob Božjem grobu,popoldne smo bili na blagoslovu jedi,zvečer pa smo bili pri slovesni Velikonočni vigiliji.

Še je mrak,ko se začnemo zbirati.Na jutro največjega praznika smo pričeli z Vstajensko procesijo po ulicah Domžal ob pol sedmih zjutraj.Tudi odrasli in mladi skavti iz Domžal smo se je udeležili.Skupaj s pevci,narodnimi nošami ter velikim številom faranov,pritrkovalci pa so tako ali tako že nekaj časa veličastno pritrkavali.Vila se je dolga procesija po ulicah.Mladi skavti iz Novicijata in Klana so pridno nosili velike Bandere.Vsa čast jim in hvala.Ob Vstajenskih pesmih je procesija prehitro minila.Po procesiji je sledila sveta maša,po maši pa smo si še vsi voščili vesele praznike ter odšli domov,kjer so nas ob molitvi čakale na mizi Velikonočne dobrote.

Lepi dnevi so včeraj zvabili na izlet številne ljudi. Naša družina se je odpravila v Volčji potok. Se pripeljemo tja, avtomobilov in ljudi pa toliko, da smo komaj prišli na vrsto za karte. Ampak lepota cvetja potem odtehta tisto čakanje na vstopnice.

Letos imajo zanimiv minimundus iz Kitajske, stare palače in zgradbe iz starih dni sicer vse pomanjšano, a enkratno.

Tudi mačeh, narcis, tulipanov raznih vrst je ogromno, ptički pojejo, kot za stavo v cvetočih krošnjah dreves. Za utrujene pa je na voljo vlakec, ki veselo vozi po poteh med cvetočimi gredicami.

V jezercu domuje črni labod,ki nalahno polzi po gladini in si ogleduje obiskovalce,vmes pa upa,da bo kaj priboljška za v kljun, ter nekaj vrst račk.

Že vem, da bom letos pogost gost v tem prelepem naravnem okolju med cveticami in drobnimi živalcami. Kako lepo je gledati tulipane, kako narahlo pozibavajo svoje razkošne cvetove v rahlem vetrcu, pa narcise, ki imajo zaklenjen dostop do medičevja, zato jim tudi rečemo ključavnice, raznih barv in oblik.

Cvetoča drevesa so v svoje krošnje privabile roje čebel, ki pridno nabirajo medičevje in mi pozirajo pri snemanju in fotografiranju. Preprosto je vse težko opisati, zato bomo tam ob vsakem času.

V zadnjem času nimam več občutka,da se praznovanje Velike noči začne na velikonočni Četrtek.Glede na to,od kod vse nas pozdravljajo čokoladni zajčki in od kdaj so že na trgovinskih policah razstavljena pobarvana jajca,se zdi,da se Velika noč začne vsaj mesec dni prej.In kako prepolni vsega se znamo počutiti po takih lepih praznikih!S prenasičenostjo pa se žal le prekrivajo pravi simboli in bistvo praznika.Velika noč je največji krščanski praznik,ki se po svoji tradiciji primerno slovesno praznuje.Običajno se začne z Velikim četrtkom,ki je spomin na zadnjo večerjo.Pri nas v Domžalah in tudi verjetno drugod poteka med mašo pomenljivi obred umivanja nog.Nadaljuje se z velikim petkom,ki je spomin Jezusovega križanja in njegove smrti.Ta dan je tudi zapovedan post.Sobota je v znamenju žegnanja in skrbno pripravljenih košaric,pokritih z belim prtom,vrhunec praznovanja pa je družinska velikonočna nedelja.Jedi,ki se tedaj postrežejo,imajo svoj pomen.Meso simbolizira Kristusovo telo,rdeči pirhi so kapljice krvi,hren žeblji,potica pa trnova krona.Ob tem si podarjamo velikonočna jajčka,kar izhaja že iz starih poganskih navad,ki predstavljajo novo življenje,celotno stvarstvo in še kaj.Prav od ljudi in tistih,ki najbolj slavimo ta praznik,ki na piedestal postavlja zmago življenja nad smrtjo,odrešenje človeka od grehov,čisto življensko radost,še posebej pričakujejo,da poveličujemo tisto,kar ta praznika pravzaprav je.Škoda je zato zgubljati besede o neki vsesplošni človeški grešnosti,pohlepnosti,ko pa je pred nami praznik,ki obeta upanje,pomlad in vsaj malo optimističnega duha,ki ga danes ljudje še kako potrebujemo.Zavedajmo se,da ima beseda moč in se s svojo sporočilnostjo tudi širi.Če ima moč topline,toplino tudi razdaja,neprijetna beseda ali misel pa s svojo močjo zareže tudi v manj občutljivo dušo.Lepše in bolj produktivno je delati z dobrim zgledom,tako kot pri malih otrocih.Samo zgled pomaga, prepovedi in zapovedi naredijo ravno nasprotno.Kljub obilju v teh velikonočnih praznikih vam želim zmernost-prav v vsem.Le pri pisanicah,ki jih boste naredili sami ali s svojimi otroci in jih podarjali svojim dragim,ter pri toplih besedah,ki vedno najdejo pravo mesto,vam ni treba varčevati.Vsak se jih razveseli.

Šel sem na potep v Savinjsko dolino.V ljubljanski kotlini in na Trojanah je rosilo,še okoli Vranskega je rosilo,proti Celju pa se je skozi oblake že pokazalo sonce.Igra narave mi je postregla z čudovitimi barvami oblakov in mavrico nad Vranskim,ki sem jo slikal z Prekope malo naprej od picerije.Bilo je tako čudovito,da sem kar nekaj časa stal in snemal s kamero ter naredil nekaj posnetkov.Kako taka igra narave razveseli moje srce.Kar stal bi tu in gledal ter se zahvaljeval Bogu,da mi je dano gledati to lepoto.Gledam avtomobiliste,kako divjajo skozi naselje,kjer je omejitev 50 na uro.Se sploh zavedajo lepote,ki nas obdaja?Po mojem ne vidijo drugo kot cesto,pa še tam so z mislimi drugje.Tudi na števec nihče ne gleda.Kar oklepajo se volana in zrejo nekam daleč pred seboj.Te misli so se mi podile po glavi,ko sem občudoval naravo,kako žari v redkih žarkih,ki so predirali oblake.Hvala Bogu,da so misli hitro odtavale nazaj v ta prečudoviti svet,katerega smo dobili samo na čuvanje.

Včeraj zvečer smo šli v Ljubljano,kjer smo vozili karting,katerega so si otroci in žena že nekaj časa želeli voziti.Naj vidijo,kako to je,sem si rekel in bilo je res super,kot so povedali po koncu vožnje.Ti mali električni avtomobili pa imajo res močne pospeške,in tudi hitrost je kar velika,ko šibaš po progi,obdani z gumami,ki pridejo kar prav,ko ne zvoziš ovinka kot treba.To je tudi občutila Mojca,ko je prehitro pripeljala v ovinek.Srečni in zadovoljni smo se vrnili domov.

Pred vrati so Velikonočni prazniki in začele so se priprave na praznovanje največjega krščanskega praznika poleg Božiča.Na stojnicah po vaseh in mestih so začeli prodajati znamenite večbarvne butarice iz oblancev in oljčne vejice.Marsikje po Sloveniji so v teh dneh iz spomladanskega zelenja pripravili različne oblike butar in butaric,snopov in velikonočnih žegnov.Ponekod so jih okrasili z jabolki in pomarančami.Danes je Cvetna nedelja.Odrasli Domžalski skavti smo se v meglenem jutru ob pol osmih dopoldne dobili z mladimi skavti.Domenili smo se,da bomo skupaj držali špalir od kapelice na Goričici pa do cerkve,to je kakih trideset metrov.Farani so prihajali z doma narejenimi butarami,z oljčnimi vejicami,kar nek praznični duh je bil v zraku.Veselje nas navdaja,saj je tudi Jezus prišel v Jeruzalem ob spremstvu apostolov,ljudje pa so jim vzklikali od veselja in jih pozdravljali z rožami in vejicami oljk in palm.Tudi Domžalski skavti smo bili z butarami in oljčnimi vejicami del tega prazničnega vzdušja.Po žegnanju butaric in po Evangeliju,vse se je dogajalo pred kapelico pod cerkvijo,se je sprevod z banderami in z butaricami in oljčnimi vejicami podal v cerkev,kjer je bila slovesna maša.Po maši smo se še malo družili z mladimi skavti,nato pa smo se polni notranjega duha razšli in sklenili,da se dobimo naslednjo nedeljo ob pol sedmih zjutraj na veliki procesiji po domžalskih ulicah(če bo primerno vreme) v čast Vstalega Zveličarja.

Po čiščenju cerkve smo se dobili pri Urški in Petru,kjer smo v sredo naredili butaro.Narezati je bilo treba še barvne trakove iz krep papirja ter jih navezati med plasti vresja in bršljana.Peter je vzel še sekiro in lesene kajle,nato pa smo si butaro nadeli na ramena in jo odnesli do nekaj sto metrov oddaljene cerkve,kjer smo v betonsko cev ob istočasnem dviganju nato spustili butaro.Še zakajlati oziroma pritrditi z lesenimi kajlami smo jo morali in butara je v rahlem vetrcu in v sončnih žarkih,ki so začeli prodirati skozi oblake, veselo stala in si ogledovala okolico.Barvni trakovi so zaplapolali v rahlem vetrcu,kosi pa so žačeli svojo žvižgajočo melodijo razprostirati izpod grmovja.Seveda,ženijo se,pa tudi butara je lepa,zato je melodično žvižganje tako veselo.Ob molitvi smo si zaželeli,da bi butara lepo in koristno polepšala cvetno nedeljo in ves teden do vstajenja Zveličarja krasila kapelico in cerkev.Z dobrimi vtisi v srcih smo se razšli,jutri pa imamo ob osmi uri špalir z mladimi skavti,kjer bomo na cvetno nedeljo z butaricami ,oljčnimi in palmovimi vejicami pospremili blagoslovitveni sprevod v cerkev in k maši.

Domžalski Odrasli skavti smo se dobili ob osmih dopoldne.Na sporedu je bilo čiščenje cerkve,da cerkev čim bolj čista dočaka slavnostno procesijo cvetne nedelje.Čiščenje je bilo temeljito od vrha do tal,kot se temu reče.Tudi velike lestence,ki svetijo visoko pod stropom,smo z vitlom spustili do tal,da smo jih očistili in zamenjali nekaj pregorelih žarnic.Kar nekaj pajčevine je bilo na obokih,pobrali pa smo jo z dolgim teleskopskim omelom.Sledilo je čiščenje klopi,kipov,okenskih polic,oken,za konec pa še čiščenje po tleh.Sesalci so brneli z polno paro,z mokrimi krpami pa smo potem vse obrisali po tleh in nato ob okusnih piškotih in kavi zaključili naše dobro delo.Skratka,čiščenje je bilo zabavno in tri ure so minile,kot bi mignil.Z molitvijo smo zaključili čiščenje ter se zmenili še za postavitev butare.

Pridem danes z službe.Delo je lepo šlo od rok.Precej sem delal z viličarjem.Počitek se mi je prilegel po kosilu.Prižgem televizor,kar sicer malokdaj popoldne.Danes se mi ni dalo ven,kajti teden je bil kar naporen.Nedeljski križev pot,ponedeljkove dveurne folklorne vaje,v torek nabiranje vresja,včeraj izdelava butare,vsak dan pa od 6. do pol treh fizično delo v službi.Seveda se mi je takoj pridružila naša muca,ki se je baje cel dan potepala okoli bloka.Verjamem,da se ji je po njenem kosilu počitek še bolj prilegel kot meni.Sedaj gledam Tronteljna,ki nam nekaj grozi z slabim koncem tedna.Butaro bomo v soboto še postavili,potem pa odrasli skavti čistimo cerkev.V nedeljo pa cvetna nedelja z procesijo po ulicah,če bo vreme kolikor toliko lepo.

Domžalski odrasli skavti vsako leto naredimo 12 do 14 metrsko butaro,katera krasi kapelico na Goričici,malo pod cerkvijo Marije Vnebovzete.V nedeljo smo nabirali bršljan po končanem križevem potu na Sveti Trojici.Ni se nam bilo treba vzpenjati na drevesa,kot vsako leto,saj je nedavni sneg zrušil drevo,ki je kapituliralo pod tem zimzelenim parazitom,moker in težek sneg pa je še padcu pomagal in velikan je omagal.Tako smo samo osmukali zelene vejice.V sredo popoldne smo se zbrali na dvorišču pri našima odraslima skavtoma.Narezali smo bršljan,pripravili smrekovo deblo za osnovo,leskove,oljčne in brinove veje smo dali na vrh,zatem pa so si sledile plasti bršljana in vresja,dokler se kaka dva metra pred koncem debla nismo ustavili.Z vrbovimi,že olistanimi vejami,smo še spletli krono in sedaj butara,dolga 12 metrov čaka na sobotno nošnjo do cerkve, kjer jo bomo postavili zraven kapelice. Ravno je sonce začelo zahajati za Rašico,ko smo se okrepčali z flancati in okusnim vročim čajem. V soboto pa bo potrebno navezati še razno barvne trakove iz krep papirja,da bo butara bolj bogato okrašena dočakala Cvetno nedeljo.

Sveta Trojica, ki stoji nad Moravško dolino,je spet privabila veliko romarjev,ki so se udeležili tradicionalnega dekanijskega KRIŽEVEGA POTA,ki poteka vsako leto en teden pred cvetno nedeljo.Tudi precej odraslih skavtov iz Domžal se nas je zbralo in sodelovalo pri nošenju KRIŽA in branju postaj.Lepa je Sveta Trojica.Zemlja tu je skopa. V teh bregeh daje le priboljšek. Od njenih darov tu še najbolj uspeva sadje. Takšna so tla, na katerih je bilo treba nekoč za preživetje trdo garati. Kar pa je nad temi gozdnimi, pašniškimi in slemenskimi tli zvočnega, je najlepše, kar očaranemu očesu lahko ponudi severozahodni del Posavskega hribovja : razložene alpske snežnike od Kamniških, Karavank in Julijcev, Ljubljansko kotlino, Moravško dolino… Prišleku leži pod nogami velikanski del naše dežele. Najlepše je na Trojiškem slemenu, ki se dviga za prelepo cerkvijo. Na njega se pride po kolovozu, ki je ostal vijugast, da vprežna žival nekoč ni preveč trpela vkreber. Travnik obuja spomine na Bombnik B-24, ki se je tu zrušil leta 1944. Tu je nastala tudi prva zbirka pesnika Daneta Zajca Požgana trava.Dobro uro in četrt je trajal križev pot.V cerkvi smo imeli še 14. postajo.Sedaj bodo cerkev začeli prenavljati,saj je v dokaj slabem stanju.Klopi so že v restavratorski delavnici,takisto kipi in slike.Verjamem,da,ko bo cerkev prenovljena,bo spet blestela v vsem svojem nekdanjem sijaju in privabljala še več romarjev kot sedaj.Okoli cerkve je že vse v cvetju,cvetje pa nas je spremljalo vso pot od vasi Žeje pa navkreber do cerkve Svete Trojice.Bilo pa je tudi nekaj krp zadnjič zapadlega snega.

<

Materinski dan, ki ga obeležujemo 25. marca, ima po mnenju mnogih poganske korenine in se navezuje na obrede čaščenja matere v antičnem svetu, ki so bila posvečena veliki materi vseh bogov in so bila povezana z marčevimi idami.

Sodobno praznovanje materinskega dneva izvira iz ZDA, kjer ga praznujejo od leta 1910, v Evropo pa je običaj prišel po koncu prve svetovne vojne.Po propadu rimskega imperija je praznovanje obudila katoliška cerkev in ga posvetila Materi Cerkvi ali Devici Mariji. Nekateri raziskovalci tako menijo, da je cerkev s praznikom angelovega oznanjenja Mariji, da bo rodila Božjega sina, prekrila poganski praznik matere vseh bogov, simbola rasti in boginje rodovitnosti.V Evropi je bil sprva kot materinski dan določen 15. maj, potem pa so ga prestavili na 24. marec. Na materinski dan, ki ga sedaj praznujemo 25. marca, po šolah in drugod potekajo razne prireditve posvečene materam. V Sloveniji se po drugi svetovni vojni materinski dan zaradi praznovanja dneva žena, 8. marca, praviloma ni praznoval. Vidno mesto v javnem življenju pa je pričel ponovno pridobivati od devetdesetih let 20. stoletja dalje.Tudi folkloristi iz Ligojne smo prispevali pri praznovanju matere in žene v Župnijskem vrtcu na Vrhniki.Bilo je lepo ,veliko nastopajočih in in govorcev,bila je tudi mama treh otrok in evropska poslanka gospa Ljudmila Novak.Skratka,imeli smo se lepo in zadovoljni smo,da smo tako tudi mi prispevali k lepšemu dnevu mater in njihovim družinam.

Snega je kar nekaj nasulo,a to že prebujene narave ne more ustaviti.Danes sem kolovratil na zgornji meji gozda in sneg kar pridno kopni ter se v potočkih spušča po grapah,katere usmerjajo vodo v potočke in naprej v reke.Kako lepo je poslušati žuborenje potočkov,vmes pa pesmi ptic,ki jih nič ne ustavi,da ne bi žvrgolele.Višje gori se slišijo vrane, nižje spodaj pa se derejo šoje.Verjetno se kregajo,ker ne vedo,kam so jeseni pospravile hrano,katera bi jim sedaj v snegu prav prišla.Hvala Bogu je na pobočjih že sneg toliko skopnel,da se že vidijo krpe trave.Še nekaj dni in do tisoč metrov bo spet vse brstelo in se veselilo življenja,ki se je vsaj navidezno sedaj ustavilo,le dober opazovalec vidi,da temu ni res.Kar nekaj opojno dišečega volčina in precej telohov se je danes smejalo prav lepemu dnevu v obraz.Narava se ne da,sneg pa se le naj topi ter polni struge.Včeraj je tako ali tako bil DAN VODA,ki je marsikje že kar primankuje,drugje pa jo razmetavajo kot bi je bilo preveč.

Odlična oddaja,ki pritegne mnogo ljudi pred male ekrane tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu,saj jo je videti po internetu in po satelitski televiziji.Zato ni nič čudnega,da na njihovo spletno stran prihajajo pohvale iz celega sveta.Oddaja je na sporedu vsako nedeljo ob 20.uri,potem pa še čez teden trikrat ponovitve ob različnih urah,tako da jo lahko gledajo ljudje z te in one strani zemeljske oble ob njihovih večernih urah.Snemanje je bilo zabavno.Sicer smo folkloristi iz Ligojne,ki jih,kot mentor učim plesati, sodelovali pri osmih oddajah-Sedaj so posneli že do 52.oddaje.En večer snemajo štiri oddaje skupaj,tako da snemanje traja od 5.ure popoldne pa skoraj do 11.ure ponoči.Šest ur ,štiri oddaje s po štirimi ansambli,mi folkloristi pa lepo plešemo polke in valčke.Tako se en večer zvrsti 16 ansamblov in pevk ter pevcev zabavne in narodno zabavne glasbe.Uživamo ob svojem plesu,ob enem pa smo blizu slavnih,katere navadno gledamo samo po televiziji in le malokdaj na njihovih koncertih.Ni nam žal za napor,ki ga vložimo za ples,ki nam veliko pomeni v življenju.Če si kdo želi ogledati zastonj snemanje v živo,se mora prej prijaviti,saj je gneča za snemanje nepopisna.Za več informacij pa si lahko ogledate njihovo spletno stran na www.prvinavasi.si oddaje pa na TV PIKA ali pa kar prek interneta,kdo nima PIKE na tv-ju.

<

Ravno sva se z ženo pripeljala z Mokrin(Nassfeld),kjer sta bila dva teka veleslaloma za invalide,katerega se je tudi, kot invalidka,sama udeležila.Ženski in moški del je potekal na isti progi in ne glede na vrsto poškodbe.Kako lepo je bilo gledati na startu mlade in starejše punce in fante,kako sproščeno in polni volje čakajo,da se pomerijo med seboj.Najstarejši udeleženci so bili invalidi brez ene noge iz Avstrije,stari 82,85 in 86 let.Ne boste verjeli,smučali so hitreje kot mladi z isto poškodbo ali z nožno protezo.Potem so tekmovale še ženske in moški.Vsem tekmovalcem je skupno to,da so drugačni,a v teh ljudeh sem videl,da še zdavnaj ne bodo vrgli puške v koruzo.Tekmovali so v kategorijah:Cerebralna paraliza,invalidi brez ene noge,invalidi brez rok,slepi,ki so imeli pred sabo voditelja,ki jih je z glasom usmerjal med vratci,pa poškodbe hrbtenic,tetraplegiki.Zelo veselo je bilo na obeh tekih,proga je bila precej strma in tudi dolga,saj so zdravi predtekmovalci rabili nekaj čez minuto.Zato vam rečem,uživajte življenje in ne jamrajte,spopadite se z problemi,ne obupujte.Tekmovalci iz Avstrije , Italije in Slovenije,bilo jih je 79 , vam lahko to potrdijo.Slovensko zastopstvo z osmimi tekmovalci je odnesla tri pokale:MARIJA RAVNIK iz Tržiča v kategoriji AB prvo mesto,PIVAR SIMONA iz Domžal v kategoriji LW 9/2 drugo mesto in HAFNAR DANILO iz Tržiča v kategoriji LW 6/8-2 tretje mesto.Razglasitev rezultatov in podelitev pokalov je potekalo v mestni hali v Hermagoru,kjer je bilo tudi kosilo za vse udeležence.Čestitam vsem tekmovalcem,ki so se upali spustiti po strmini in tudi Janezu Furlanu zahvala za to,da je poslal tekmovalce na tekmo in jih tudi bodril na njej.

Pa sem jo dočakal.Prelepa roža,ki ima korenino v obliki pasjega zoba,se je prikazala.Vedel sem,da bo vzcvetela nekaj dni za lepimi modrimi žafrančki,nato pa navduševala naše poglede skupaj z podlesnimi vetrnicami in ostalim spomladanskim cvetjem.In čebelnjak,ki stoji kakih dvesto metrov stran,je poslal roje čebel,da so se spustile na prelepo cvetje.V tem lepem,toplem,a vetrovnem dnevu so bile čebelice prav dejavne in pridno opraševale cvetje ter nabirale sladko medičevje,ki jim ga je cvetje dalo v zameno za opraševanje.Veselo jih je bilo gledati,njihovo marljivost in vnemo pa bi bilo zelo lepo porazdeliti med precej ljudi.Še napovedujejo lepo vreme,zato se že sedaj veselim dni,ki jih bom preživel med cvetjem in žuželkami.Prvo cvetje bo počasi uvenelo in naredilo semenske mošnjičke,prišlo pa bo travniško cvetje,za njim pa kmalu že gorsko cvetje.To bo še veselo.

Kako je lepo poslušati dežne kaplje,ko škrebljajo po oknu.Narava se je odzvala na del onesnaževanja.Zime praktično ni bilo.Super.Tudi solilo se je temperaturam primerno po cestah.Torej skoraj nič.Sedaj je deževje,ki veselo spira sol,ki so jo natresli lani,pa predlani….Tako se bo del onesnažene narave vsaj malo očistil.Eni jamrajo,ker dežuje.Jaz delam na prostem v vseh vremenskih prilikah in neprilikah,tovor se mora naložiti in odpeljati po Sloveniji in gradbiščih.Nekaj ročno,nekaj z viličarjem, pa dan mine,kot bi mignil.Danes sem doživel v službi nekaj lepega.Tako lepi oblaki so priplavali z zahoda,da sem jih moral poslikati.Kamero in fotkoja imam vedno s sabo,pa če grem v slabem vremenu z avtom ali pa v lepšem z kolesom.Med potjo se dosti krat zgodi toliko lepega in škoda je ne posneti dogodka.Spomin sčasoma zbledi,slika in film pa ostanejo.Sedaj počasi končujem,za službo je treba vstati ob petih zjutraj,ker ob šestih že šihtamo.Dan za dnem,leto za letom.

Trava zeleni,regrata je že tudi polno,pa še cvetet je začel.Na Šumberku je že vse v cvetju;Tevje,Žafrančki,Zvončki,Trobentice,Hostniki,Jetrniki,Telohi,čakam še samo na Pasji zob,pa bo veselje še večje.Lepo se je potikati z kamero in fotoaparatom med cvetjem in občudovati male živalce,kako nabirajo medičino.Mimo mene je odletel rumeni metuljček Cekinček.Njegov let je še malo neroden,a mu kar gre.Naj se veseli življenja,saj je lepo,pa čeprav kratko.Škoda,da se je sonce skrilo za čudne oblake.A bo deževalo ?Mogoče pa res.Potem pa bodo rože še bolj razbohoteno odprle svoje raznobarvne cvetove,ko bo sonce posijalo na zemljo.Kljub oblakom sem naredil nekaj odličnih posnetkov, ki so nastali takoj,ko je sonce pokukalo izza njih.

Znanilka pomladi je letos zelo pohitela. Ponavadi zacveti kak teden pred Veliko nočjo, letos pa so jo topli zimski dnevi prehitro obudili in jo pripravili do odprtja prečudovitih vijolčnih cvetov.

Obarvala je zaščiten travnik na Ponikvi in tudi na Boču, kjer so poskrbeli za zaščitno ograjo. Ogledajo si jo številni ljubitelji narave,še posebno smo nanjo ponosni planinci in skavti, katerim je narava sveta. Na Boču so komaj ohranili nekaj lepih primerkov, kajti nekateri “planinci” so jih kar trgali, čeprav so zaščitene.

Prosim vse skavtinje in skavte, ki se boste, kot jaz, te dni sukali po rastiščih Velikonočnice, naj pazijo, da jih “ljudje” ne bodo trgali. Hvala vam že v naprej, saj naj narava ostane čim bolj podobna po Božji stvaritvi.

Blegoš.Nočni Blegoš.Zelo dober pohod je za nami.Bil je petek.Bilo nas je trinajst.Trinajst odraslih in mladih skavtov, pripravljenih in nabrušenih za najmanj šest urno hojo na vrh in nazaj.Med potjo nevihta z grmenjem in bliskanjem, malo dežja,luna je lepo svetila,ko smo prišli pod vznožje Blegoša.In zvezde,,,Polno nebo jih je bilo,lepo vidne,brez dolinskega svetlobnega onesnaženja,samo v srebrni svetlobi skoraj polne lune.Vrh je sicer bil v megli,ko smo se povzpeli nanj,pri koči pa se nam je spet pokazala luna in nas z srebrnimi žarki spremljala skoraj do Rovt,kjer se je spet spustila megla.Hvala Alešu za ta prelep izlet.

Zanimiva kotlina.Če ni megle , pa dežuje . Saj nč ne škodi . Malo počitka se prileže . Snemanje štirih enournih oddaj en večer ni mačji kašelj, ob tem pa plesati polke in valčke pri vseh ansamblih . Sedaj urejam filme z skavtskih potepanj in taborov za 15 . letnico , pa tudi slik ,ki se jih je ogromno nabralo v skavtskem življenju , sem se lotil in jih malo razredčil . Hvala Bogu , jutri imamo tabor v Bodovljah , dva dni , hura.Lepo bo , pa kakor koli meteorologi nekaj grozijo z dežjem . Program imamo izdelan za slabo in za lepo vreme . Gledam našo mucko , kako lepo prede in si raztegnjena po postelji misli svoje . Blagor ji . Saj leta so že tu . naših sedem , njenih pa , Bog si ga vedi.Počasi bom končal , da še zapečem DVD z izletov, potem pa na skavtski sestanek.