Ta tretji vikend smo se zmenili, da bomo imeli drugi del skavtske akademije. Predvidena je bila za prvomajske praznike, a so jo prestavili na željo udeležencev.
Lep dan se je naredil po večdnevnem zalivanju. Sledil naj bi bolj suh vikend. Dobili smo se pred solčavsko cerkvijo, kjer smo po pozdravu s trenerjema Tonetom in Alešem spakirali stvari v lep župnijski dom, ki bo, upam vsaj, kar hitro zaživel in začel sprejemati skavte, Pozdravit nas je prišel tudi Solčavski župan g. Alojz Lipnik z družino. Po pozdarvu smo se podali do gostilne Zadružnik, kjer smo se navečerjali z okusno enolončnico in odličnimi palačinkami.
Po večerji smo se podali nazaj v župnijski dom, kjer smo imeli učenje in podajanje načrtovanih in izvedenih aktivnosti. Spat smo se odpravili že krepko čez polnoč. Spanje na tleh, v spalnih vrečah je bilo odlično.
Sobotno jutro nas je prebudilo z močnim vetrom, ki je preganjal oblake po solčavski dolinici tja proti Raduhi.Podali smo se v Robanov kot, kjer smo se spustili v puščavo, Namen te puščave je bil odkriti svojo skavtsko pot v povezavi z okoljem, ki nas obdaja, z ljudmi, ki so mi blizu, v povezavi z dejavnostmi, ki jih imam. Kam me gospod pošilja ? Ali mi daje kakšna znamenja ?Kdo so moji sopotniki in kako naj se do njih obnašam ? Kkašna naj bo moja skavtska pot ? Mi gospod ponuja priložnost za napredovanje, pa jih odklanjam ?
Za ta projekt bi moral biti odhod v puščavo daljši, a ker se nam je mudilo na služenje, saj smo iskali stične točke v osnovih aktivnostih veje PP smo po pol ure zaključili Puščavo in se združili v refleksiji na temo.
Prišel je mladi gospodar z kmetije Knez, in nas na prikolici odpeljal visoko nad Robanov kot. Lepi razgledi, gozdovi in pašniki, obdani z vencem visokih gora, Res je čudovito ti gori a vseeno trdo in neizprosno za gospodarje, ki vztrajajo na teh kmetijah in iz narave potegnejo, kolikor se le da. Tu se res vidi trdo kmečko delo, kar smo izkusili tudi sami, saj smo prišli na služenje in se pridružili prostovoljcem skavtom in domačinom, ki so že pridno garali. Potrebno je bilo pregrabljat celo pobočje in na kupe spraviti skale in kamne. Kar je bilo večjega, smo z krampom izkopali, vse pa z domiselnimi zaboji nosili na traktorske prikolice, ki so jih potem odvažali v stmi breg in odsipavali v jarke. Trdo delo je trajalo skoraj do šeste. Vmes smo seveda imeli malico, pa domače kosilo, ki so ga pripravile pridne roke mlade gospodarice na Knežjem. Vmes nas je tudi malo namočilo in to ravno pri kosilu. Med nami sta se ves čas motala dva štiri nožna prijatelja. Nekaj mesečna psička ELA in leto stara oslica LILI. Delo nismo končali, saj je najbolj strm del potrebno še pokrampat in pobrat skale. Kljub obilici pridnih rok pa je vseeno bilo postorjeno ogromno dela.
Po krajšem počitku smo se podali v njihovo lepo družinsko kapelo, kjer imajo slike vse ročno poslikane. Mašo je daroval brat Primož Kovač. Za nas in za domačine je bil to enkraten zaključek lepega, z služenjem bogatega dneva. Skupno petje ob spremljavi Aleševe kitare je napolnilo planjavo pred domom in seveda tudi kapelico. Po maši so se gore začele odevati v zlat škrlat. Večerni sončni žarki so kljub oblakom predirali le te in se plazili po ostenjih gora, ki obdajajo to idilično kmetijo.
Sledila je večerja, okusna in domača. Prileglo se je. Po večerji smo se podali v dolino in domov, člani akademije pa so prespali na seniku, zatem pa v nedeljo odšli peš po grebenu do Solčave, kjer so se predstavili domačinom pri sveti maši.

Miro - Plesoči Gams

za ogled slik klikni na sliko

NA SPODNJEM LINKU IMAMO NOVO SPLETNO STRAN. OGLEJTE SI JO.
http://veseliosli.wikispaces.com/

Sadika je uspešno pričela »stavkati«!

Dramska sekcija Sadika iz Kulturno-umetniškega društva Ligojna je na oder postavila že tretjo veseloigro »Zakonci stavkajo« in bila nagrajena z izjemnim obiskom, ter gromkim aplavzom. Najlepše darilo za vse igralce in tehnično ekipo je pogled na polno dvorano, smehom med predstavo in aplavzom na koncu, ki je nepopisno lep, pa tudi ganljiv.

Pred dobrimi tremi leti osnovana in v KUD-u Ligojna posajena »Sadika«, se je z leti že dodobra ukoreninila. Dve korenini sta ji že čvrsto v oporo- tretja, ki se prav zdaj ukoreninja, pa ji bo dodala še več zanesljivosti za dobro rast v prihodnje.
Prva Pričarani ženin in druga Kam iz zadrege sta Sadiko oživeli, za tretjo Zakonci stavkajo pa upajo, da bo le-ta Sadiko tudi razcvetela.
Dvanajst domačinov, amaterskih igralcev in poleg tehnične ekipe, ki je nepogrešljivi člen sekcije, ter ob ponovni pomoči znanega igralca in režiserja Janeza Cankarja so v manj kot pol leta na oder postavili novo veseloigro. Zakonci stavkajo avtorja J.Pohl, ki si želi na nadvse komičen način prikazati razliko nad možem in ženo, ki pa jih ljubezen vedno izniči in preseže.
Nekaj vtisov iz vaj pa je povedala igralka Andreja Svete, ki v tej igri igra lik Siparice;« Obnova dvorane v gasilskem domu je pridobilo odlične pogoje za delo dramske sekcije. Prepričati je bilo potrebno nekaj krajanov, da se bodo »prelevili« v igralce in žrtvovali mnogo svojega prostega časa. V tej igri nas igra dvanajst domačinov. Dvakrat tedensko se dobivamo v dvorani in skrbno pilimo svoje igralske vloge. Medtem, ko vadimo naš režiser Janez pod odrom skrbno spremlja vsak naš gib, krili z rokami, nekomu prišepetava besedilo in hkrati drugemu kaže, kam naj se pomakne, da bo igra stekla, kot se spodobi. Na vsake toliko časa se sprehodi do konca dvorane in ob tem skrbno zre v scenarij. Ko se igralcu zalomi, se nemudoma obrne, steče na oder in pokaže, kako se stvari streže. Smeha nam ne manjka niti takrat, ko se kakšen od igralcev v želji, da bi svojo vlogo odigral maksimalno dobro, spotakne ob stol ali pa pove besedilo, ki originalno pripada nekomu drugemu.«
Do sedaj so »stavkali« štirikrat na domačem odru, kjer je najlepše. Še lepša novica pa je ta, da obstajajo komaj tri leta pa imajo za seboj že tri komedije in vsaka je bolj zahtevna in dodelana.
Predsednica KUD-a Ligojna Marija Kupec večkrat pove,« Vsak je za nekaj, vsi smo za vse. Kakšna sreča je to. Naša komedija je vredna ogleda v vseh pogledih, od scenografije Janeza Kogovška in Vinka Cankarja, kostumografije Milene in Metoda Samotorčana do maske Olge Frank in ostale nepogrešljive tehnične ekipe. Pohvale vredna pa je tudi režija Janeza Cankarja«.
Najstarejša igralka v igri Mici Mele pa s ponosom doda, » Med nami igralci vlada velika sloga in močna volja, brez tega pa takega uspeh v tako majhni vasi, ne bi bilo«.
Ta složnost pa je še kako potrebna, ko se odpravijo na gostovanje v sosednje kraje. Sceno, obleke, rekvizite, vse to morajo pripeljati v gostujoči kraj, jo tam postaviti, igro zaigrati, sceno zopet razstaviti, naložiti in odpeljati, pa spet postaviti….., tako je vsakokrat. Problem nastane tam, kjer je majhen oder, ampak ga rešijo z dobro voljo in v želji, da za dve uri ljudi odmaknejo od vsakdanjih problemov in težav. Tako je potrebna ekipa ljudi, ki jih ne vidimo na odru, so pa nepogrešljivi pri vsaki uprizoritvi.

Jure Žitko

Za ogled slik klikni na link

Zimska olimpiada ? Zakaj pa ne. Vrhunski športniki so se podali po medalje v Vancouver, mi amaterji pa po medalje v Šmihel nad Mozirjem. Saj, kot je izjavila Janica, ko je predstavila olimpiado na radio Ognjišče, da je važno dobiti tudi medaljo, se nas je devet skavtov tekmovalcev iz Domžal podalo na osvojitev čim več medalj.
No, to seveda ni res, šli smo na izhod, med prijatelje, brate in sestre, v naravo, da se rešimo betonske sivine in bogato z vsemi brbončicami zaužijemo dan, ki nam ga je Bog serviral na kulturni praznik.
Hitro smo bili pri cerkvi svetega Mihaela, kjer smo ob bogato obloženi mizi čajčkali in kofetkali ter čakali, da se vsi zberemo.
Po formiranju kroga smo prižgali olimpijski ogenj, vmes smo obdelali še LAVRENCIJO,da smo se malo ogreli, gorski reševalec nas je podučil teoretično o nevarnosti zimskih gora, zatem pa z svojim psom še praktično pokazal, kaj zmorejo reševalni psi.
Zatem smo se podali po prekrasno okrašeni ledeni pokrajini kakih dva kilometra do domačije Rženičnik, kjer sta nas pričakal Pehta in Kekec. Na hribu nad veliko kmetijo so vrli Mozirčani že pripravili vse potrebno za olimpijski ogenj, pa proge so tudi že lepo obdelali, da so se tekmovalci lažje in hitreje poganjali po nji v disciplinah
ŽAKLJANJE , BIATLON, SANKAŠKA SKAVTSKA VPREGA in POSTAVITEV BIVAKA. Prižgali smo olimpijski ogenj, razdelili po kategorijah, večina je šla kar na vse štiri discipline, razdelili startne številke in začelo se je na nož. Biatlon je enim šel odlično, pa so pri streljanju na tarčo odpovedali, drugi so med tekom padali a zato bolje zadevali. Sankaška vprega je bila razred zase. Dva odrasla vlečeta sani, tretji sedi na njih, in hiteč mimo kola poskuša vreči roverčka na kol, kar sploh ni enostavno.
Žakljanje je vsem šlo najbolje od rok, se pravi od vreč, napolnjenih z slamo. Tri, ki so progo prevozili pod 20. sekundami, smo poslali na doping kontrolo, ki pa je žal pokazala, da so negativni. Pa tako šanso smo imeli, da jih DOBIMO. Vseeno so po kosilu zasluženo prejeli kolajne.
Bivaki so tudi lepo zrasli iz velikega snega, dovolj so morali biti veliki vsaj za enega tekmovalca. Po ocenjevanju smo razdrli krog zatem pa se podali v toplo jedilnico na domačiji Rženičnikovih, kjer so najmlajši hitro naredili okupacijo lončenih peči. Čez toplo zadnjo plat ga pa nej. Okusen ričert nam je hitro skopnel z skled in krožnikov, zatem pa je sledilo podelitev medalj. Za slavljenko smo zapeli še VSE NAJBOLJŠE, za darilo je dobila lepe toplo obložene cokle, še Janici prisrčnega medvedka za odlično organizacijo, zatem pa smo se poslovili od domačih in se podali do cerkve svetega Mihaela, kjer smo imeli prelepo skavtsko mašo, ki nam jo je daroval generalni duhovni asistent ZSKSS Sandi Koren.
Po maši smo se še malo družili, in že v mraku veseli, zadovoljni in otovorjeni z medaljami odhiteli v dolino, kjer so se že prižigale ulične svetilke, pripravljene, da začnejo osnežnaževati noč.

Tradicija se nadaljuje. Letos smo imeli v petek, 22. januarja že 7. nočni pohod z baklami na Murovico nad Sveto Trojico.
Že dopoldan sem se sprehodil po Sveti Trojici, da sem si malo ogledal, kako je z mestom za parkiranje in kako kaj izgleda pot. Razveselil sem se četrtkovega novozapadlega snega, ki je vasico odel v pravo zimsko pravljico. Lep dopoldan je minil sproščeno in poln prelepih vtisov sem se odpravil domov.
Zvečer smo se zbrali pred Domžalsko cerkvijo, posvečeno Mariji v nebo vzeti. Nekaj bratov in sester je odpovedalo pohod, ker so imeli druge stvari na sporedu, kljub temu se nas je zbralo trinajst.
Z avtomobili smo se podali v zavetje teme pod Murovico. Prižgali smo bakle, eni so imeli baterije. Zmolili smo za dobro pot in se Bogu zahvalili še za srečen povratek ter vzeli pot pod noge. Hladen veter je nežno vlekel čez gozdnato pobočje Murovice in premetaval plamenčke, ki so veselo poplesavali po baklah. Zdaj drobni plamenčki, hip pozneje pa veliki, so odsevali naše sence, ki so se kot pijane zvijale po zasneženem pobočju med drevesi in grmovjem.
Hoja po škripajočem snegu je bila prijetna. Kar hitro smo se približali vrhu. Ta prvi so že pozvonili na zvonček, malo za njimi pa smo tudi ta zadnji prispeli na vrh. Psica Lana, ki je ves čas tekala med nami, pa spet naprej in spet nazaj k nam, je veselo mahala z repom, saj je vedela, da bo dobila kak priboljšek. Privoščili smo si okusen, dišeč vroči čaj in piškote. Zapeli smo v noč, povedali nekaj vicev in se sproščeno pogovarjali. Vpisali smo se še v knjigo na vrhu in počasi mahnili nazaj do izhodišča. Hoja navzdol je bila prijetna, vmes pa je veter ponehal. Svetili sta še samo dve bakli, zato so prav prišle tudi čelne svetilke.
Hitro smo prispeli do parkirišča. V krogu zbrani smo zapeli še pesem Angelček varuh moj, Zatem pa sta nas Blaženka in Matija povabila še k njima omov. Njuni trije otroci, tudi skavti, so pripravili v času našega pohoda kuhan vin in čaj ter odlične nadevane palačinke. Dan in večer sta prelepo minila in počasi se je bilo potrebno poslovite z zahvalo za ta čudovit večer in z obljubo, da se čimprej spet kam odpravimo.